• Rotate
  • 1
VEROUK V ŽUPNIJI VELENJE – SV. MARIJA



V pastoralnem letu 2018 / 2019 sem v Župniji Velenje – sv. Marija poskusno uvedel drugačen verouk. Že več let pred tem sem razmišljal o vzrokih za neučinkovitost verouka, ki je bila vse bolj očitna. Spoznal sem, da je glavni razlog za to odsotnost staršev pri veroučnem procesu, za kar je bil najprej kriv sam sistem verouka, ki je bil slaba kopija šolskega modela, kjer je vloga staršev večji del dneva prepuščena učiteljem, starši pa so bolj ali manj nadzorniki in šoferji. Verouk na ta način seveda ne more dobro funkcionirati, saj je njegov namen, pomen in tudi časovni okvir popolnoma drugačen od šolskega. Poleg tega so starši prvi, nepogrešljivi in nezamenljivi veroučitelji, brez katerih verouk v veroučni učilnici sploh ne more imeti dolgoročnega učinka. Zato se mi je zdelo nujno, da se čim bolj vključijo v veroučni proces. Na nekaterih župnijah so že pred leti začeli uvajati verouk otrok skupaj s starši, na drugih ločen verouk za starše v času verouka otrok. Sam sem mnenja, da je to težko izvedljivo zaradi časovne stiske, v kateri so starši vsak dan in si je mnogi duhovniki niti ne predstavljajo. Vidim, da je pri mnogih starših že vožnja otroka k verouku neizvedljiva in morajo na pomoč priskočiti stari starši, sorodniki ali sosedje. Verouk je danes v praksi zgolj ena od številnih izvenšolskih dejavnostih, ki zahtevajo medsebojno časovno usklajevanje ter pogosto mrzlično tekanje z ene na drugo. Obremenjenost otrok in staršev je po mojih opažanjih vsako leto večja. To je med drugim slabo tudi zato, ker otroci in starši vedno manj časa preživijo drug z drugim, zaradi česar imajo starši vedno manj priložnosti biti vzgojitelji. Sodobna šola in izvenšolske dejavnosti iz staršev delajo zgolj skrbnike. Ob vseh razmišljanjih in opažanjih je v meni zorela odločitev, da spremenim dotedanji sistem verouka – tako, da ga sistemsko čim bolj oddaljim od šole in drugih izvenšolskih dejavnosti. Odločil sem se, da poskusno uvedem »domači verouk«, ki bo dopolnjen z mesečnimi veroučnimi srečanji v veroučni učilnici. To pomeni, da otroci in starši dobijo domačo nalogo, ki jo skupaj naredijo doma do veroučnega srečanja v veroučni učilnici, ki je enkrat mesečno. Seveda takšen način dela zahteva nekaj načrtovanja in discipline. Najbolje je doma določiti dan in uro v tednu, ki je namenjena verouku. Najprimernejša za to se mi zdi nedelja, ki je Gospodov dan in se lahko verouk poveže z udeležbo pri sv. maši.

Udeležba pri sv. mašah pa je tudi drugi razlog za moj poskus oddaljitve verouka od šolskega modela. Ugotovil sem, da je precej razširjena miselnost, da je verouk nekaj, kar spada k (osnovni) šoli, sv. maša pa nekaj, kar spada k verouku. (Kar se pozna pri številu udeležencev sv. maš med počitnicami – pa ne le poletnimi.) Vendar verouk ni nekaj, kar spada k šoli! Kot tudi sv. maša ni nekaj, kar spada k verouku – ampak ravno obratno – verouk je nekaj, kar spada k sv. maši! Sv. maša v nedeljo naj bi bila najpomembnejši dogodek v tednu katoliškega kristjana, udeležba pri njej pa minimum njegovega verskega življenja. Več let sem opažal, da je vedno več otrok pri sv. maši brez staršev, kar je nesprejemljivo. Starši nikakor ne smejo otroka pošiljati ali voziti k sv. maši, če se je sami ne udeležujejo! Noben starš nima pravice siliti otroka k sv. maši, če se je sam ne udeležuje! Kot tudi k verouku ne, če sam ne živi kot kristjan. To je namreč primer slabe in kontraproduktivne vzgoje. Je najboljši način, da se otroku priskuti sv. maša, verouk, pa tudi vera, saj so otroci praviloma zelo občutljivi za dvojna merila. Nedeljska sv. maša naj bi bila družinski dogodek; dogodek, ki se ga udeleži vsa družina; dogodek, ko se družina poveže med seboj in z Bogom, ki mu prisluhne, mu izroči svoje zahvale in prošnje ter prejme od njega moč in blagoslov za prihajajoči teden. Seveda to ni vedno in povsod izvedljivo. Obstajajo izjeme, če so npr. starši ločeni ali imajo ob nedeljah službo ali so druge veroizpovedi. Vendar so to še vedno izjeme. Mesto staršev je pri sv. maši ob otrocih – kot tudi mesto otrok ob starših. Zdi se mi pomembno, da so otroci med sv. mašo ob starših in ne nekje zase, na posebnih klopcah in podobno. Otroci se morajo od staršev učiti obnašanja v cerkvi ter namena in pomena udeležbe pri sv. maši. Tudi v cerkvi so starši prvi vzgojitelji!

Ne pričakujem, da se starši in otroci udeležujejo nedeljske sv. maše v naši župniji. Če se ob vikendih vozijo na obisk k starim staršem ali jim je bolj pri srcu druga cerkev ali župnik ipd., se lahko sv. maše udeležijo tam. Zaradi obveznosti, ki jih imajo mnogi otroci tudi ob nedeljah dopoldne (npr. gasilska tekmovanja, športne tekme …), pa tudi zato, ker je za večino otrok in staršev nedelja edini dan v tednu, ko lahko zjutraj malo dlje spijo, sem pred nekaj leti uvedel tudi v nedeljo večerno sv. mašo (ob 19.00). Ta stik z Bogom je namreč bistven za duhovno življenje katoliškega kristjana, zato sem ga dolžan omogočiti.

Po pomembnosti je torej na prvem mestu sv. maša, šele na drugem je verouk.

Veroučno leto traja od septembra do septembra, veroučna srečanja v veroučni učilnici pa od oktobra (v septembru so tedenska veroučna srečanja samo za devetošolce, ki imajo sv. birmo prvo ali drugo soboto v oktobru) do junija (zaradi zaključevanja ocen v šoli, šolskih dejavnosti v juniju in šolskih počitnic se v maju zaključijo). Najbolj bistven del verskega življenja – družinska udeležba pri nedeljski sv. maši (ali vsaj v spremstvu enega starša, če je drugi odsoten ali zadržan) ter družinska molitev in pogovori o veri, pa so tudi v mesecih, ko ni veroučnih srečanj. K temu spodbuja tudi liturgični zvezek, v katerega otroci lepijo nalepke, ki jih dobijo pri sv. maši (če se družina udeleži sv. maše v župniji, kjer nimajo nalepk, se starši na mesto nalepke v liturgičnem zvezku podpišejo) ter skupaj s starši odgovarjajo na vprašanja za svojo starostno skupino.

Zaradi poskusa oddaljitve verouka od šolskega modela veroučencev ne ocenjujem, ob zaključku veroučnih srečanj pa ne dobijo spričeval. Tudi zato, ker se mi ocenjevanje ne zdi najbolj pošteno. Otroci se namreč ne samo različno trudijo, pač pa imajo tudi različne značaje in sposobnosti. Da ima nekdo, ki se lažje uči in si nekaj zapomni, višjo oceno od nekoga, ki se (ne po svoji krivdi) uči težje in si težje tudi kaj zapomni, se mi ne zdi prav. Kot se mi ne zdi prav, da ima nekdo, ki domače delo opravi skupaj s starši, boljšo oceno od nekoga, ki ga starši prepustijo samemu sebi. In se mi ne zdi prav, da ima nekdo, ki je po značaju bolj živahen, slabšo oceno vedenja zaradi primerjave z nekom, ki je po značaju pač bolj miren. Z ocenami delamo razlike med otroki. To je mogoče potrebno v šoli in gotovo na raznih tekmovanjih, v Cerkvi pač ne. (V primeru selitve seveda napišem potrdilo o končanih letnikih verouka.)

Na kratko: namen »drugačnega« verouka v Župniji Velenje – sv. Marija je spodbuditi starše, da prevzamejo vlogo verskih vzgojiteljev svojih otrok (z besedami in dejanji – z zgledom!) – torej vlogo, ki jim pripada, ter izkoreniniti miselnost, da je verouk zgolj ena od izvenšolskih dejavnosti v času osnovne šole, katere cilj je birma kot zaključek verskega življenja, ko lahko otrok končno tudi sam postane praktični ateist.

Namen »drugačnega« verouka pa je seveda lahko dosežen samo s sodelovanjem staršev.

                                                                                                           Luka Mihevc

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes