• Rotate
  • 1

16. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko.

Rekel je:

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku,

ki je posejal dobro seme na svoji njivi.

Medtem ko so ljudje spali,

je prišel njegov sovražnik,

zasejal ljuljko med pšenico in odšel.

Ko je setev zrastla in šla v klasje,

se je pokazala tudi ljuljka.

Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli:

›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi?

Od kod torej ljuljka?‹

Dejal jim je:

›Sovražnik je to storil.‹

Služabniki pa so mu rekli:

›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹

›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke

ne izpulite z njo vred tudi pšenice.

Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve.

Ob času žetve pa porečem žanjcem:

Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo,

pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹ «



(Mt 13, 24-30)



Drage sestre in dragi bratje!

Ljudje smo v presojanju drug drugega pogosto barvno slepi. Vidimo le črno-belo. A ta svet ni šahovnica. Na njem ni njive, kjer bi rasla samo ljuljka, torej plevel, in tudi ne njive, kjer bi rasla samo pšenica. Vsak izmed nas je njiva, na kateri raste oboje. Vsak izmed nas je bojno polje med dobrim in zlom. Katero prevladuje, je odvisno predvsem od nas, od naših odločitev. Pogosto dovolimo, da se ljuljka razbohoti in začne dušiti pšenico. Sicer se zavedamo, da je škodljiva, vendar nas moti bolj tista na sosedovi njivi in ne toliko na naši. Tisto tam bi z veseljem izruvali. Z veseljem spreminjamo druge. A Bog nas uči drugače. On nas noče na silo spreminjati, ampak nam daje priložnost. Vsak dan je priložnost, ki nam je podarjena, da jo izkoristimo, da bo na njivi našega življenja prevladala pšenica, in da s svojo strpnostjo in potrpežljivostjo pri tem pomagamo tudi drugim.



                                      Luka Mihevc

15. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera.

Pri njem so se zbrale velíke množice, tako da je stopil v čoln in sédel,

vsa množica pa je stala na obrežju.

Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je:

»Sejalec je šel sejat.

Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale.

Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti.

Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.

Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo.

Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad:

eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega.

Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli:

»Zakaj jim govoriš v prilikah?«

Odgovóril je in jim dejal:

»Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.

Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo;

kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.

Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo,

poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.

V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:

›Poslušali boste, poslušali ‑‑ a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali ‑‑ a ne boste videli.‹

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrniliin da bi jih jaz ne ozdravil.

Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!

Kajti resnično, povem vam:

Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli,

in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu.

K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume,

pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce.

Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti.

Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo

in jo takoj z veseljem sprejme,a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten.

Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša.

Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo,

toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo

in postane nerodovitna.

V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume.

Ta zares obrodi in daje sad:

eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«



(Mt 13, 1-23)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija, ki smo ga pravkar slišali, potrjuje dejstvo, ki ga poudarja celotno Sveto pismo: da je princip Božjega delovanja sodelovanje. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, da bi lahko bili Njegovi sodelavci. Z nami želi imeti partnerski odnos. Njegova beseda je seme, a mi smo podlaga, ki je potrebna, da seme vzklije. Podlaga, ki je lahko takšna in drugačna. Težko bi rekli, da je posamezni človek le ena vrsta podlage. Verjetno je parcela, na kateri je vsakega nekaj. Posamezna podlaga je eni vrsti semena tudi bolj naklonjena kot drugi. Kar je za eno vrsto semena vir življenja, je lahko za drugo smrt. V nas namreč ne pada le seme Božje besede, pač pa tudi druge vrste semen. Katero seme bo padlo na plodna tla, je odvisno od naše odločitve. Bog nam je podaril svobodno voljo, da mu odgovorimo z da ali ne. Lahko poslušamo in slišimo, gledamo in vidimo ali pa si zatisnemo oči in zamašimo ušesa. Rodovitnost Božje besede je odvisna od nas. Ne pozabimo pa, da je tudi naša rodovitnost odvisna od sodelovanja z Bogom. Naj nam bo s svojim zgledom in priprošnjo v pomoč Gospodova in naša Mati Marija!

           

                                        Luka Mihevc
14. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus spregovóril in rekel:

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje,

ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.

Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.

Vse mi je izročil moj Oče

in nihče ne pozna Sina, razen Očeta,

in nihče ne pozna Očeta,

razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,

in jaz vam bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene,

ker sem krotak in v srcu ponižen,

in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«



(Mt 11, 25-30)





Drage sestre in dragi bratje!

Za normalno funkcioniranje človek potrebuje počitek. Potrebujemo dnevni počitek, ki mu rečemo spanje. Potrebujemo tedenski počitek, ki ga je predvidel Stvarnik ob stvarjenju, kot beremo na prvih straneh Svetega pisma. Šest dni v tednu naj bi delali, en dan pa počivali. Za Jude je dan počitka sobota, sedmi dan v tednu, ko se spominjajo dopolnitve stvarjenja in rešitve iz Egipta, za nas kristjane pa nedelja, prvi dan v tednu, ko se spominjamo Kristusovega vstajenja.

Potrebujemo tudi letni počitek – dopust oz. počitnice, ko si vzamemo čas za daljši oddih.

Počitek torej ni zapravljanje časa, ampak naša potreba in dolžnost. Če nimamo učinkovitega počitka, je namreč tudi naše delo manj učinkovito.

Za učinkovitost počitka pa je treba upoštevati človekovo naravo. Ljudje namreč nismo samo telesna bitja, ampak tudi duševna in duhovna, zato potrebujemo počitek na vseh treh ravneh. Samo tak počitek bo res učinkovit. Nervoznemu človeku zgolj telesni počitek ne bo zadoščal. Tega potrebuje za telesno zdravje. Za duševno zdravje potrebuje duševni počitek. In za duhovno duhovnega.

Namen počitka je, da nam da moč, energijo, pa tudi voljo in veselje za nadaljnje opravljanje našega dela. Zato počitek ni nekaj pasivnega, ampak aktivnega. Počitek ne more biti izgovor za lenobo. Če samo poležavamo in molímo vse štiri od sebe, se ne bomo odpočili. Več moči, volje, veselja in zdravja nam bo dal sprehod ali tek v naravi, kolesarjenje, hoja v gorah, branje dobre knjige, obisk prijateljev, udeležba na kvalitetni kulturni prireditvi.

Kako se bomo duhovno odpočili, pa nam je povedal Jezus z besedami: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« Dnevni duhovni počitek je torej molitev, tedenski udeležba pri sveti maši, mesečni sveta spoved in letni duhovne vaje. Ob skrbi za telesni in duševni počitek ne pozabimo na duhovnega! Skrb za duhovni počitek namreč vodi v končni počitek, ki nam ga je pripravil Bog in nima roka trajanja.

 

                                      Luka Mihevc

18. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu:

»Učitelj, reci mojemu bratu, naj deli dediščino z menoj.«

On pa mu je rekel:

»Človek, kdo me je postavil nad vaju za sodnika

ali delivca dediščine?«

In rekel jim je:

»Pazite in varujte se vsake pohlepnosti,

kajti človekovo življenje ni v premoženju,

četudi ga ima kdo obilo.«

Povedal jim je priliko:

»Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo,

zato je v sebi razmišljal:

›Kaj naj storim, ker nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹

Rekel je: ›Tole bom storil.

Podrl bom svoje kašče in zgradil večje.

Vanje bom spravil vse svoje žito in dobrine.

Tedaj bom rekel svoji duši:

Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za mnogo let.

Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹

Bog pa mu je rekel:

›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe,

in kar si spravil, čigavo bo?‹

Tako je s človekom, ki si nabira zaklade,

ni pa bogat pred Bogom.«                                                               (Lk 12, 13-21)

Drage sestre in dragi bratje!

Če malo listamo po Svetem pismu, še posebej po knjigah prerokov, lahko najdemo veliko zaskrbljenosti zaradi spogledovanja izraelskega ljudstva z maliki – predvsem z Baalom in drugimi bogovi sosednjih narodov. Na ta način so Izraelci pogosto obračali hrbet edinemu Bogu in stopali na pot, ki jih je vodila v njihovo nesrečo.

Danes nihče več ne verjame v antične bogove, pa vendar ni malikov nič manj. Največ malikovanja, čaščenja, je gotovo deležen – denar.

»Dobiti in imeti« je od nekdaj ena glavnih človekovih skušnjav. (Spomnimo se samo zgodbe o Adamu in Evi na prvih straneh Svetega pisma.) A v želji po »dobiti in imeti« je skrita velika prevara. S posedovanjem namreč ne moremo potešiti svojih najglobljih potreb in hrepenenj. Z denarjem in materialnimi dobrinami ne moremo kupiti sreče, zadovoljstva, notranjega miru, ljubezni, prijateljstva, zdravja – kaj šele življenja, na kar nas opozarja tudi Jezus v današnjem odlomku evangelija. S svojo besedo, predvsem pa s svojim zgledom nas uči, da človeka ne izpolnjuje, izgrajuje in osrečuje »dobiti in imeti«, pač pa »dajati in se razdajati«. To nas dela bogate pred Bogom. In to je edino bogastvo, ki na koncu nekaj šteje.

Denar je danes gotovo sredstvo, ki ga nujno potrebujemo – a to mora tudi ostati. Sredstvo in ne cilj. Če je premoženje za nas cilj, smo izgubili kompas sredi morja tega življenja. In Bog ve, kam nas bo odneslo in kje bomo nasedli.

                      

                                                          Luka Mihevc

16. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus prišel v neko vas

in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo.

Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija.

Ta je sedla h Gospodovim nogam

in poslušala njegovo besedo,

Marta pa je imela s postrežbo veliko dela.

Pristopila je in rekla:

»Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči?

Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Gospod ji je odgovoril:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari,

a le eno je potrebno.

Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.«



(Lk 10, 38-42)





Drage sestre in dragi bratje!

God Karmelske Matere Božje, ki smo ga obhajali včeraj in ga praznujemo tudi danes, je ena od priložnosti, da se med letom spomnimo Gospodove in naše Matere Marije, ki je seveda samo ena, kljub različnim imenom, ki smo jih ji dali.

Preletimo njene godove in praznike v letu, ki nas spominjajo bodisi na Marijino zemeljsko življenje, bodisi na njeno nebeško posredovanje.

1. januarja praznujemo praznik Marije, Božje Matere;

11. februarja je god Lurške Matere Božje;

25. marca praznujemo praznik Gospodovega oznanjenja, ki sicer spada med Gospodove praznike, vendar se je od nekdaj praznoval tudi kot Marijin praznik;

13. maja je god Fatimske Matere Božje;

24. maja je praznik Marije, Pomočnice kristjanov, ki jo Slovenci poenostavljeno kličemo Marija Pomagaj;

31. maja je praznik Obiskanja Device Marije;

na binkoštni ponedeljek praznujemo praznik Marije, Matere Cerkve, na soboto po prazniku Srca Jezusovega pa je god Marijinega brezmadežnega srca;

16. julija je god Karmelske Matere Božje;

15. avgusta praznujemo največji Marijin praznik, Marijino vnebovzetje ali Veliki šmaren;

22. avgusta je god Device Marije, Kraljice;

8. septembra praznujemo Rojstvo Device Marije ali Mali šmaren;

12. septembra je god Marijinega imena;

15. septembra je god Žalostne Matere Božje;

7. oktobra je god Rožnovenske Matere Božje;

21. novembra je god Darovanja Device Marije;

8. decembra pa je praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije.

Poleg 17 naštetih praznuje dodatne Marijine praznike tudi veliko Mariji posvečenih romarskih svetišč, kot pri nas Brezje, Ptujska Gora idr.

Zakaj Mariji skozi vse leto posvečamo toliko pozornosti? Odgovor na to vprašanje najdemo tudi v odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo.

V Prvem berilu smo slišali, kako je Abraham v treh popotnikih prepoznal Boga in mu postregel – dal na razpolago tisto, kar je imel. Tudi Marija je imela odprte oči za Boga; prepoznala je Božjo voljo in dala na razpolago Bogu ne le to, kar je imela, ampak samo sebe – največ, kar je lahko dala. Vse.

Današnje Drugo berilo je odlomek iz Pisma apostola Pavla Kološanom – pisma, ki ga je apostol Pavel napisal vernikom v Kolosah. Slišali smo, da Pavel sebe imenuje služabnik – isto besedo je zase uporabila tudi Marija v svojem odgovoru Bogu po angelu: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« S temi besedami je Marija sprejela za svojega Božji načrt za njeno življenje.

Odlomek evangelija nam je predstavil sestri iz Betanije, ki ju je obiskal Jezus: Marta se je ukvarjala s postrežbo gostov, Marija pa je sedela in poslušala Jezusa, zaradi česar se je Marta pritožila. Jezus ji je na to odgovoril, da si je Marija izbrala boljši del. Njegova in naša Mati Marija pa je izbrala oboje – ni bila samo pozorna poslušalka, ampak tudi pozorna opazovalka in posredovalka. Spomnimo se svatbe v galilejski Kani.

Mariji skozi leto ne posvečamo toliko pozornosti samo zaradi nje, ampak tudi zaradi nas. Marija je namreč naš zgled. Zgled človeka v odnosu z Bogom. Zgled odprtih oči, ušes in srca za Boga. Zgled odgovora na Božji klic. Zgled človekove predanosti Bogu. Zgled posvojitve Božjega načrta zase. In hkrati vzpodbuda, saj vidimo, kaj postane človek, ki ima odprte oči, ušesa in srce za Boga; kaj postane človek, ki odgovori na Božji klic in posvoji Božji načrt zase; kaj postane človek, ki je predan Bogu.

Naj nam Gospodova in naša Mati pomaga, da bomo tudi mi takšni ljudje.



Luka Mihevc

15. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je vstal neki učitelj postave,in da bi Jezusa preizkušal, mu je rekel:

»Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

Rekel mu je:

»Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«

Ta je odgovóril:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga,

iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem,

in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»Prav si odgovóril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.«

Ta pa je hôtel sebe opravičiti in je rekel Jezusu:

»In kdo je moj bližnji?«

Jezus je odgovóril:

»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike.

Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli.

Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik;

videl ga je in šel po drugi strani mimo.

Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl,

šel po drugi strani mimo.

Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju.

Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.

Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal.

Posádil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel:

›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹

Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu,

ki je padel med razbojnike?«

Oni je dejal:

»Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.«

In Jezus mu je rekel:

»Pojdi in tudi ti tako delaj!«



(Lk 10, 25-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija, izbran za današnjo nedeljo, ki smo ga pravkar slišali, nam daje dva zgleda. Prvi je učitelj postave, ki je Jezusu postavil vprašanje, drugi pa Samarijan iz prilike, poučne zgodbe, ki jo je Jezus povedal v svojem odgovoru. Učitelj postave je zgled, kakšni naj ne bomo, Samarijan pa zgled, kakšni naj bomo.

Kot smo slišali, je učitelj postave Jezusu postavil vprašanje, da bi ga preizkušal. Torej se ni postavil v vlogo učenca, ki ga lahko Jezus kaj nauči, ampak v vlogo učitelja, ki lahko sam Jezusa kaj nauči ali ga poduči, pa čeprav ga je hinavsko imenuje učitelj. Verjetno je nameraval dokazati, da si Jezus naziva učitelj sploh ne zasluži ali da uči napačno.

Vendar učitelj postave s svojim vprašanjem: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« kaže na to, da je sam potreben poduka. Nič namreč ne moreš storiti, da bi dosegel večno življenje, ker večnega življenja ne dosežeš, ampak ti je podarjeno. Večno življenje nam podarja Bog, ki je Ljubezen, kot beremo v Svetem pismu. Človek ga sam ne more doseči – lahko ga le sprejme, če ljubi. Odgovor na Božjo ljubezen, ki je ljubezen do Boga in bližnjih kakor do sebe, nas usposobi, da lahko sprejmemo večno življenje. Ljubezen je ključ do večnosti.

Jezusu je učitelja postave spomnil, da je odgovor na njegovo vprašanje zapisan v postavi – v Mojzesovih knjigah, prvih petih knjigah Svetega pisma, za katere naj bi bil kot učitelj postave strokovnjak. »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Učitelj postave je v hipu zrecitiral: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Na to mu je Jezus odvrnil: »Prav si odgovoril. To delaj in boš živel.« Vendar pa je hotel učitelj postave sebe opravičiti in je Jezusu postavil novo vprašanje: »In kdo je moj bližnji?« Takrat je Jezus povedal priliko, poučno zgodbo o usmiljenem Samarijanu. Samarijani so bili ljudstvo, ki se je naselilo na ozemlju nekdanjega Severnega, Izraelovega kraljestva, ki so ga uničili Asirci. Pravzaprav so bili Samarijani nekakšna mešanica starih prebivalcev in priseljencev. Tudi njihova kultura je bila mešanica obojega. Čistokrvni Izraelci, Judje, so jih zato prezirali ali celo sovražili, Samarijani pa so jim podobno vračali.

Jezus s svojo priliko ni hotel povedati, da so Samarijani boljši od Judov. Samarijan iz njegove prilike tudi ni zgolj literarni lik. Z njim Jezus predstavi samega sebe. Samarijan v priliki je pretepenega človeka na cesti videl, se ga usmilil, stopil k njemu, oskrbel njegove rane, ga odpeljal na varno, poskrbel za okrevanje in plačal zanj. Enako je storil Jezus za nas. Videl nas je, se nas usmilil, stopil k nam, oskrbel naše rane, poskrbel za okrevanje in plačal za nas. S samim sabo. S svojim življenjem.

»Pojdi in tudi ti tako delaj«, pravi Jezus. Tudi nas vabi na to pot. Ne da sprašujemo: »Kdo je moj bližnji«, pač pa da sami postanemo bližnji drugim. Da jih vidimo, se jih usmilimo, se jim približamo ter jim damo tisto, kar potrebujejo. Postanemo njihovi bližnji. To je ljubezen. To je ključ do večnosti. »To delaj in boš živel«, pravi Jezus.



Luka Mihevc

17. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega,

to je Tiberijskega jezera.

Za njim je šla velika množica,

ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih.

On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci.

Blizu je bila pasha, judovska velika noč.

Ko je Jezus povzdignil oči in videl,

da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu:

»Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?«

To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil.

Filip mu je odgovoril:

»Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti,

da bi vsak dobil vsaj majhen kos.«

Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel:

»Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi,

a kaj je to za toliko ljudi?«

Jezus je dejal:

»Recite ljudem, naj sedejo.«

Bilo pa je na tistem kraju veliko trave.

Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče.

Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so jih hoteli.

Ko so se najedli, je rekel svojim učencem:

»Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.«

Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki,

ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli.

Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili:

»Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.«

Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti,

da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.



(Jn 6, 1-15)





Drage sestre in dragi bratje!

Panem et circenses, Kruha in iger, pravi latinski rek. Vladarji Starega Rima so vedeli, da morajo dati ljudstvu »kruha in iger«, pa bodo imeli mir pred njim. Večino ljudi žal zadovolji poln trebuh in potešeni čuti. Tudi za Jezusom so drli predvsem zaradi čudežev, ki jih je delal (torej iger); ko pa jim je napolnil še želodce, so ga v navdušenju hoteli za kralja, tako da se je moral skriti pred njimi, kot smo slišali v odlomku evangelija. Jezus je vedel, da ljudje potrebujemo še kaj več od polnega trebuha in potešenih čutov. Z besedami »Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust«, je med štiridesetdnevnim postom v puščavi, kamor se je umaknil pred začetkom javnega delovanja, zavrnil skušnjavca. V času svojega javnega delovanja je Jezus predvsem učil. Tudi preden je čudežno pomnožil kruh in ribi je ljudi učil, kar smo slišali v odlomku evangelija minule nedelje. S čudeži, ki jih je delal, je zgolj potrjeval to, kar je govoril. Bili so znamenja, s pomočjo katerih bi ljudje spregledali. Nekateri so res. Večina pa ne. Hoteli so le »kruha in iger«.

Ljudje se od takrat do danes nismo veliko spremenili. Za večino je še vedno glavno vodilo v življenju »kruh in igre«, poln trebuh in potešeni čuti.

Današnji odlomek evangelija nam daje priložnost, da se vprašamo, zakaj sledimo Jezusu. Zakaj smo zdajle tukaj?

Morda zaradi privzgojene navade?

Mogoče zato, da bi v prihodnjem življenju, ki nam je obljubljeno, imeli »kruha in iger«, na kar kdo v svoji domišljiji poniža nebesa?

Ali so za nas sveta maša, ki se je udeležujemo, cerkvena poroka, za katero se odločimo, krst, prvo obhajilo in birma otroka ali vnuka, cerkveni pogreb starih staršev ali staršev – zgolj igre, ki potešijo naše čute?

Ali pa sledimo Jezusu, da bi se srečali z Njim? Da bi slišali, kaj nam govori? Da bi bili deležni kruha, ki ne napolni našega želodca, pač pa našega duha? Da bi prejeli moč za takšno življenje, h kakršnemu nas s svojim učenjem in zgledom vabi Jezus? Da bi s svojim življenjem odgovorili na Njegovo ljubezen?

Naj presodi vsak zase.

                                           Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus govoril:

»Jaz sem dobri pastir.

Dobri pastir da svoje življenje za ovce.

Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove,

ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži

- in volk jih pograbi in razkropi -

ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh.

Jaz sem dobri pastir

in poznam svoje in moje poznajo mene,

kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta;

in svoje življenje dam za ovce.

Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva;

tudi tiste moram pripeljati;

poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.«



(Jn 10, 11-16)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomki iz Svetega pisma, ki smo jih slišali, so izbrani za praznik sv. Cirila in Metoda, saj odsevajo Božjo ljubezen do ljudi, ki je odlikovala tudi sveta brata. V prvem berilu nam je Bog po preroku Ezekielu spregovoril s prispodobo pastirja in ovac, ki je bila blizu in razumljiva njegovemu ljudstvu z nomadskimi koreninami. Bistvo prispodobe ni primerjava ljudi z ovcami, ampak primerjava Boga s pastirjem, ki pase na najboljših pašnikih, išče izgubljene ovce, razkropljene vodi nazaj k čredi, neguje ranjene in bolne ter varuje zdrave in krepke.

Kot smo slišali v odlomku evangelija, je isto prispodobo uporabil tudi Jezus zase in s tem razodel, kdo je. Dodal pa je besede: »svoje življenje dam za ovce«.

O premagovanju ovir, vztrajanju kljub trpljenju in pripravljenosti darovati svoje življenje, nam je Bog spregovoril tudi po besedah apostola Pavla v drugem berilu.

Vse to lahko povežemo s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Izobražena Grka iz ugledne družine sta se odpovedala politični karieri, ki se jima je obetala, ter odšla oznanjat evangelij slovanskim ljudstvom, ki so zaradi svoje nepismenosti in plemenskega načina življenja veljala za barbarska. S svojim delovanjem sta ne le zasidrala evangelij v njihovih srcih, ampak postavila tudi temelje slovanske kulture in državnosti. Čeprav nista umrla mučeniške smrti, sta pri izvrševanju tega poslanstva darovala svoje življenje, saj sta vztrajala do konca kljub hudemu nasprotovanju politične in cerkvene oblasti. Vendar njuna žrtev ni bila zaman. Ne le zaradi sadov njunega dela za Slovane, pač pa tudi zanju. Kot pravi Jezus: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu«. Sveta brata nam s svojim življenjem govorita, da se odpoved, žrtev, zvestoba in predanost – splačajo. Z odpovedjo, žrtvijo, zvestobo in predanostjo več pridobimo, kot izgubimo. Čeprav pogosto mislimo ravno nasprotno. A to je le prevara greha.

Naj nas sveta brata s svojim zgledom spodbudita, s svojo priprošnjo pri Bogu pa izprosita moč, da bomo sledili njunemu in s tem Jezusovemu zgledu.



Luka Mihevc

OBVESTILO št. 1



Slišal sem, da znotraj in zunaj meja naše župnije kroži nekaj govoric. Najprej bi rad komentiral tisto, ki me je najbolj nasmejala.

Pred kratkim sem izvedel, da imam dva otroka in da se bom oženil. Najprej hvala za kompliment vsem, ki me vidite v vlogi moža in očeta. Sam se v tem poslanstvu ne vidim. Če ima kdo zame pripravljeno nevesto, mi jo lahko pripelje pokazat, saj še nimam druge izbranke. Kar se tiče otrok, imam dovolj vaših pri verouku.

Vsem, ki vas zanimam, svetujem, da svojo radovednost potešite tako, da se obrnete na tistega, ki me najbolj pozna – mene. Kar pogumno – obljubljam, da se ne bo nikomur nič zgodilo J. S tem se boste izognili širjenju neresničnih informacij in imeli na vesti en greh manj – obrekovanje*. Hvala!





Luka Mihevc, župr.



* obrekovanje = pripovedovanje izmišljenih slabosti o bližnjem

OBVESTILO št. 2



Naslednja »veleumna« govorica, ki bi jo rad komentiral je, da bodo sredstva, zbrana pri nedeljskih nabirkah v naši cerkvi, porabljena za obnovo župnišča Župnije Velenje – sv. Martin na Šmarški cesti. Zato imajo menda nekateri pomisleke, da bi še kaj prispevali v nabirke. O perverznosti zgražanja nad solidarnostjo kdaj drugič. Tokrat samo o financah.

Omenjeno župnišče je zelo stara stavba, ki je zadnji večji notranji poseg doživela leta 1857, manjši pa leta 1966. Zaradi tega in drugih razlogov je potrebna temeljite obnove, ki jo bo Župnija Velenje – sv. Martin financirala sama. Vsaka župnija je samostojna pravna oseba s svojimi dohodki – to so predvsem nedeljske nabirke. V naši župniji so to tudi edini dohodki, s katerimi v glavnem uspemo plačati samo položnice. V Župniji Velenje – sv. Martin je stanje drugačno – najprej zato, ker je ta župnija precej večja od naše, in zato, ker je veliko starejša. V minulih stoletjih (pred sistemom nabirk) je bil namreč eden od pogojev za ustanovitev župnije nepremičninsko premoženje, ki je bilo glavni dohodek župnije. Večino tega premoženja je župnija Sv. Martina izgubila z nacionalizacijo, nekaj pa ga je dobila vrnjenega z denacionalizacijo. Zato je njeno finančno stanje drugačno od finančnega stanja naše župnije, ki je bila ustanovljena leta 1971.

Ideja, da bo naša župnija finančno pomagala župniji Sv. Martina, je približno tako inteligentna kot bi bila ideja, da bo Republika Slovenija finančno pomagala Nemčiji.

Rezultati zadnjih volitev in tovrstne govorice kažejo, da v Sloveniji zaskrbljujoče visoko število ljudi pri presoji vodijo trije n-ji: nevednost, naivnost in neumnost.



Luka Mihevc, župr.

17. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je rekel Jezus množicam:

»Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi,

ki ga je nekdo našel in spet skril.

Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel,

in kupil tisto njivo.

Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu,

ki išče lepe bisere.

Ko najde en sam dragocen biser,

gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.«



(Mt 13, 44-46)





Drage sestre in dragi bratje!

Gospod nam po svoji besedi danes govori, kaj je resnično dragoceno, kaj se splača, za kaj je vredno zastaviti vse.

V prvem berilu smo slišali mladega kralja Salomona, ki na začetku svojega vladanja Boga ni prosil za dolgo življenje, bogastvo ali smrt sovražnikov, pač pa za poslušno srce, da bo znal vladati in razločevati med dobrim in zlom. Vsak dan znova smo postavljeni pred odločitev, koga ali kaj bomo poslušali. Komu ali čemu bomo sledili. Za koga ali kaj se bomo odločili. Bomo poslušali Boga, sledili Njegovi volji, se odločili za pot, na katero nas vabi On, ali pa bomo šli po svoje, sledili drugim vzgibom, ki so v nas ali drugim ljudem, ker je to lažje? Biti poslušen Bogu gotovo ni lahko, je pa edino prav, saj je dobro – za nas in za druge. Čeprav se na prvi pogled zdi drugače.

V drugem berilu nam Gospod po apostolu Pavlu govori: »Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu.« Če resnično ljubimo Boga, je vse, kar delamo, dobro in vodi v dobro. Tudi vse, kar nas doleti, nas vodi k dobremu. Tudi če je to, kar nas doleti, samo po sebi slabo, npr. bolezen, trpljenje in smrt. Če ljubimo Boga, nas bo tudi to troje vodilo k dobremu, saj nas ne bo oddaljilo ali ločilo od Njega, ampak še bolj povezalo z Njim.  

V evangeliju smo slišali Jezusovi priliki o nebeškem kraljestvu. Zaradi osredotočenosti na ta svet in to življenje zlahka pozabimo, da smo tu samo začasno in da si v času, ki nam je dan na tem svetu, krojimo svojo večno usodo. Nebeško kraljestvo – večnost v novem stvarstvu je dar, ki nam ga je prislužil Jezus. Nič na tem svetu ni bolj pomembno in bolj dragoceno od tega. Niti zemeljsko življenje ne. Danes se spominjamo dveh svetnikov, ki sta za nebeško kraljestvo zastavila tudi svoje zemeljsko življenje. Sveti Jakob, ki mu je posvečena naša podružnična cerkev, je prvi od apostolov pretrpel mučeniško smrt zaradi svoje pripadnosti Kristusu in Njegovi Cerkvi. Sveti Krištof, zavetnik popotnikov, je iz istega razloga pretrpel mučeniško smrt v času preganjanja kristjanov rimskega cesarja Decija.

Naj nas oba svetnika s svojim zgledom vedno spominjata, kaj je resnično pomembno in dragoceno, s svojo priprošnjo pri Bogu pa izprosita milost, ki nam bo dala moč, da bomo temu tudi sledili.      

                                      Luka Mihevc, župr.

16. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko.

Rekel je:

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku,

ki je posejal dobro seme na svoji njivi.

Medtem ko so ljudje spali,

je prišel njegov sovražnik,

zasejal ljuljko med pšenico in odšel.

Ko je setev zrastla in šla v klasje,

se je pokazala tudi ljuljka.

Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli:

›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi?

Od kod torej ljuljka?‹

Dejal jim je:

›Sovražnik je to storil.‹

Služabniki pa so mu rekli:

›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹

›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke

ne izpulite z njo vred tudi pšenice.

Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve.

Ob času žetve pa porečem žanjcem:

Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo,

pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹ «



(Mt 13, 24-30)



Drage sestre in dragi bratje!

Preteklo nedeljo smo v odlomku evangelija slišali Jezusovo priliko o sejalcu, ki seje seme, katerega usoda je odvisna od podlage, na katero pade. Seme, ki je padlo ob pot, so pozobale ptice; seme, ki je padlo na kamnita tla, je vzklilo, a se kmalu posušilo; seme, ki je padlo med trnje, je trnje zadušilo; seme, ki je padlo na dobro zemljo, pa je zraslo in obrodilo.

Danes smo v odlomku evangelija slišali Jezusovo priliko o ljuljki – plevelu, ki je bilo skrivaj vsejano med pšenico, da bi imel gospodar njive čim večjo škodo in čim manj pridelka.

Vsak od nas je parcela, na kateri je nekaj poti, nekaj kamenja, nekaj trnja in nekaj dobre zemlje. Vsak od nas je njiva, na kateri rasteta pšenica in ljuljka. Kakšen je delež poti, kamenja, trnja in dobre zemlje je odvisno od nas. Kakšno je razmerje med pšenico in ljuljko na naši njivi, je odvisno od nas, od naših odločitev, od naših dejanj.

Pogosto dovolimo, da se ljuljka na naši njivi kar preveč razbohoti in začne dušiti pšenico. Sicer se zavedamo, da je škodljiva, vendar nas moti bolj tista na sosednji njivi in ne toliko na naši. Tisto tam bi z veseljem izruvali. Tako radi spreminjamo druge! A Bog nas uči drugačne taktike. On nas noče na silo spreminjati v njivo čiste pšenice, ampak nam daje priložnost. Vsak dan je priložnost, ki nam je podarjena, da jo izkoristimo, da bo na njivi našega življenja prevladala pšenica, in da s svojo strpnostjo in potrpežljivostjo pri tem pomagamo tudi drugim. K temu nas spodbuja tudi Gospodova in naša Mati Marija, ki jo danes posebej slavimo. Vse njeno življenje povzemajo besede: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi.« Vse njeno življenje je bilo iskanje in uresničevanje Božje volje. To je najboljši herbicid, ki prepreči rast ljuljki. Marija nas s svojim zgledom vabi, da jo posnemamo, s svojo priprošnjo pri Bogu pa nam daje moč za to. Njen uspeh je odvisen od tega, ali to hočemo tudi mi.  

                                      Luka Mihevc, župr.

15. NEDELJA MED LETOM – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti dan je šel Jezus iz hiše in sédel kraj jezera.

Pri njem so se zbrale velíke množice,tako da je stopil v čoln in sédel,

vsa množica pa je stala na obrežju.

Takrat jim je veliko povedal v prilikah. Dejal je:

»Sejalec je šel sejat.

Ko je sejal, je nekaj semena padlo ob pot.Priletele so ptice in ga pozobale.

Drugo seme je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti.

Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje.

Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo,in ker ni imelo korenine, se je posušilo.

Spet drugo je padlo med trnje in trnje je zrastlo ter ga zadušilo.

Druga semena pa so padla na dobro zemljo in so dajala sad:

eno stotérnega, drugo šestdesetérnega in spet drugo tridesetérnega.

Kdor ima ušesa, naj posluša!«

Tedaj so pristopili učenci in mu rekli:

»Zakaj jim govoriš v prilikah?«

Odgovóril je in jim dejal:

»Vam je dano spoznati skrivnosti nebeškega kraljestva, njim pa to ni dano.

Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo;

kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.

Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo,

poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.

V njih se spolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:

›Poslušali boste, poslušali ‑‑ a ne boste doumeli,

gledali boste, gledali ‑‑ a ne boste videli.‹

Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;

z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči,

da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali,

da ne bi v srcu doumeli in se spreobrniliin da bi jih jaz ne ozdravil.

Blagor pa vašim očem, ker vidijo, in vašim ušesom, ker slišijo!

Kajti resnično, povem vam:

Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli,

in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali.

Poslušajte torej pomen prilike o sejalcu.

K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume,

pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce.

Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti.

Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo

in jo takoj z veseljem sprejme,a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten.

Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša.

Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo,

toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo

in postane nerodovitna.

V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume.

Ta zares obrodi in daje sad:

eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«



(Mt 13, 1-23)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija, ki smo ga pravkar slišali, potrjuje dejstvo, ki ga poudarja celotno Sveto pismo: da je princip Božjega delovanja sodelovanje. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, da bi lahko bili Njegovi sodelavci. Z nami želi imeti partnerski odnos. Njegova beseda je seme, a mi smo podlaga, ki je potrebna, da seme vzklije. Podlaga, ki je lahko takšna in drugačna. Težko bi rekli, da je posamezni človek le ena vrsta podlage. Verjetno je parcela, na kateri je vsakega nekaj. Posamezna podlaga je eni vrsti semena tudi bolj naklonjena kot drugi. Kar je za eno vrsto semena vir življenja, je lahko za drugo smrt. V nas namreč ne pada le seme Božje besede, pač pa tudi druge vrste semen. Katero seme bo padlo na plodna tla, je odvisno od naše odločitve. Bog nam je podaril svobodno voljo, da mu odgovorimo z da ali ne. Lahko poslušamo in slišimo, gledamo in vidimo ali pa si zatisnemo oči in zamašimo ušesa. Rodovitnost Božje besede je odvisna od nas. Ne pozabimo pa, da je tudi naša rodovitnost odvisna od sodelovanja z Bogom.

 

                                      Luka Mihevc, župr.

ØV petek (2. 8.) dopoldne bom bolnikom po domovih prinašal sv. obhajilo.



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistili našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani z Žarove ceste. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.

28. 7.

NEDELJA

17. med letom

- Jakobova

sv. Viktor I.,

papež

ob 8.00

ob 10.00

ob 17.00

za vse žive in rajne župljane

za * Marto Bombek

Sv. Jakob: za * Franca Lemeža

- po sv. maši telovska procesija z Najsvetejšim

molitveno srečanje za osvobojenje in ozdravljenje

29. 7.

PONEDELJEK

sv. Marta,

svetopisemska žena

   

30. 7.

TOREK

sv. Peter Krizolog,

škof in c. učitelj

   

31. 7.

SREDA

sv. Ignacij Lojolski,

duhovnik in redovnik

   

1. 8.

PRVI ČETRTEK

sv. AlfonzM. Ligvorij,

škof in c. učitelj

ob 17.00

ob 18.00

molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom

za * Rozalijo in Maksimilijana Bizjak

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

2. 8.

PRVI PETEK

sv. Štefan I.,

papež in mučenec

ob 18.00

za * Alojzijo in Antona Pečečnik

za * Štefko Polak

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

3. 8.

PRVA SOBOTA

sv. Konrad,

redovnik

ob 18.00

za * Valterja Hudournika

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

4. 8.

NEDELJA

18. med letom

sv. Janez M. Vianney,

župnik

ob 8.00

ob 10.00

za * Štefana Krajnca

za * Glavnikove

za vse žive in rajne župljane

za * Karolino in Antona ter Alojzijo Eberlinc

- sv. krst: Katarina in Luka Cvikl

17. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Nekoč je Jezus na nekem kraju molil.

Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal:

»Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.«

Rekel jim je:

»Kadar mólite, recite:

Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo.

Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe,

saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan,

in ne daj, da pademo v skušnjavo!«

In rekel jim je:

»Kdo izmed vas, ki ima prijatelja,bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel:

›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha,

kajti k meni je s potovanja prišel prijateljin mu nimam s čim postreči,‹

in mu bo oni znotraj odgovóril:

›Ne nadleguj me!

Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹

Povem vam:

Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj,

bo vstal zaradi njegove nadležnostiin mu dal, kolikor potrebuje.

Tudi jaz vam pravim:

Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!

Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde;

in kdor trka, se mu bo odprlo.

Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo?

Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce?

Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove,

koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«



(Lk 11, 1-13)





Drage sestre in dragi bratje!

Verjetno bi marsikdo od nas lahko rekel: »Prosil sem in mi ni bilo dano; iskal sem in nisem našel; trkal sem in se mi ni odprlo.« Kako naj te svoje izkušnje uskladimo z Jezusovim zagotovilom iz današnjega odlomka evangelija, da »vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo«? Preprosto tako, da mi pogosto ne vemo ali ne želimo tistega, kar je najboljše. Včasih želimo tudi kaj takega, kar ni niti dobro. Včasih želimo nekaj zaradi motivov, ki niso dobri. Eden najpogostejših je sebičnost. Včasih želimo kaj, za kar mislimo, da je dobro za nas ali naše bližnje, pa v resnici ni. Bog, ki ni samo dober, ampak je Dobrota, pa dela samo dobro. On, ki ne samo ve, ampak je Vednost, izbira samo najboljše. Ali vsaj boljše. Zato nas velikokrat ne usliši takrat in tako, kot mi mislimo, da je najboljše, ampak takrat in tako, kot je najboljše. Ali vsaj boljše. Pri Bogu dobro ali boljše vedno pretehta in odtehta slabo ali manj dobro. Spomnimo se Jezusa, ki je pred svojim trpljenjem in smrtjo v vrtu Getsemani na Oljski gori prosil Očeta, naj gre kelih trpljenja mimo njega. Oče ga ni uslišal tako, kot ga je Jezus prosil, ampak drugače. Ni zla zamenjal z dobrim, ampak je zlo spremenil v dobro.

Božja beseda današnje nedelje nas ne vabi samo, da prosimo, ampak tudi da zaupamo Bogu. On ve, kaj je dobro, boljše in najboljše.

                      

                                                           Luka Mihevc, župr.

ØHvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravah in izvedbi današnjega praznovanja. Bog povrni!



ØPrihodnjo nedeljo (28. 7.) bomo v naši župniji praznovali god sv. Jakoba, zavetnika naše podružnične cerkve, zato bo ob 10.00 sv. maša pri Sv. Jakobu in ne v župnijski cerkvi.



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistili našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani z Ljubljanske ceste. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.

21. 7.

NEDELJA

 

16. med letom

 

KARMELSKA

MATI BOŽJA

 

sv. Danijel,

prerok

ob 7.00

ob 8.00

ob 10.00

molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom

za vse žive in rajne župljane

za * Ladislava Cestnika – 30. dan

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

- molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

za * Podvratnikove

za * Viktorijo Ušen

- po sv. maši pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim

 

- sv. krst: Rok Berkenjačević, Ota Buršič, Rene Dobnik

22. 7.

PONEDELJEK

sv. Marija Magdalena,

spokornica

   

23. 7.

TOREK

sv. Brigita Švedska,

redovnica

   

24. 7.

SREDA

sv. Krištof,

mučenec

   

25. 7.

ČETRTEK

sv. Jakob Starejši,

apostol

ob 17.00

ob 18.00

molitvena ura

za * Jožeta Vasleta (ob 2. obletnici smrti)

26. 7.

PETEK

sv. Ana in Joahim,

starša Device Marije

ob 18.00

za * Ljudmilo in Terezijo Zapušek

27. 7.

SOBOTA

sv. Gorazd,

škof

ob 15.00

ob 18.00

sv. krst: Ivano Barić

 

po namenu

28. 7.

NEDELJA

 

17. med letom

- Jakobova

 

sv. Viktor I.,

papež

ob 8.00

ob 10.00

ob 17.00

za vse žive in rajne župljane

za * Marto Bombek

Sv. Jakob: za * Franca Lemeža

- po sv. maši telovska procesija z Najsvetejšim

 

molitveno srečanje za osvobojenje in ozdravljenje

16. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus prišel v neko vas

in žena z imenom Marta ga je sprejela v svojo hišo.

Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija.

Ta je sedla h Gospodovim nogam

in poslušala njegovo besedo,

Marta pa je imela s postrežbo veliko dela.

Pristopila je in rekla:

»Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči?

Reci ji vendar, naj mi pomaga!«

Gospod ji je odgovoril:

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari,

a le eno je potrebno.

Marija si je izbrala boljši del, ki ji ne bo odvzet.«



(Lk 10, 38-42)





Drage sestre in dragi bratje!

Če bi vas vprašal, kaj je v življenju potrebno, bi verjetno dobil zelo različne odgovore. Odvisno od vaših značajev, življenjskih izkušenj, starosti in še česa. Najbrž bi od koga dobil tudi več odgovorov. Jezus pa v današnjem odlomku evangelija pravi, da je potrebno le eno. To je dejal svoji gostiteljici Marti, ki je imela veliko dela s postrežbo in jo je motilo, da njena sestra Marija sedi ob Jezusu in ga posluša. V svoji gostoljubnosti je Marta pozabila na gosta. Osredotočena je bila na postrežbo, njena sestra Marija pa na gosta – na Jezusa, kar je ta označil kot »boljši del«.

Ob bok Jezusovim besedam iz današnjega evangelija lahko postavimo rek, ki ste ga gotovo že slišali: »Če je Bog na prvem mestu, je vsaka stvar na pravem mestu.« To je edino potrebno in boljše od ostalih prioritet, ki jih imamo v življenju. Prepustiti Bogu prvo mesto pomeni, da ga poslušamo – kot Martina sestra Marija, ki je sedla k Jezusovim nogam in poslušala Njegovo besedo. Poslušanja pa se je treba naučiti. Tudi če dnevno posvetimo veliko časa molitvi in se vsak dan udeležimo sv. maše, še ne pomeni, da Boga poslušamo. Naša molitev in obisk sv. maše je lahko »Martina postrežba«. Marsikdo misli, da je molitev govorjenje – kot da bi bilo potrebno Bogu za kaj povedati in mu kaj razložiti – ali pa naštevanje želja – kot da je Bog zlata ribica. Molitev mora biti najprej poslušanje – Bog ima vsakemu od nas veliko za povedati – in šele nato govorjenje. Predvsem govorjenje z dejanji. Poslušati Boga – poleg omenjene molitve – pomeni tudi prisluhniti Njegovi besedi, zapisani v Svetem pismu, prisluhniti našim bližnjim, prisluhniti dogodkom v našem življenju, prisluhniti svoji vesti, svojemu srcu. Po vsem naštetem nam Bog govori. In šele nato, ko slišimo, kaj nam govori, sprejmemo odločitve, se lotimo dejanj. To pomeni, da je Bog na prvem mestu.

Zgled takšnega delovanja je soimenjakinja ene od sester gostiteljic iz današnjega evangelija, Gospodova in naša Mati Marija, ki je naša priprošnjica pri Bogu. Naj nam izprosi milost, da bo tudi naše življenje tako rodovitno, kot je njeno – ker je poslušala Boga.



Luka Mihevc, župr.

ØV torek (16. 7.) je praznik Karmelske Matere Božje, zavetnice naše župnijske cerkve in župnije. Zunanjo slovesnost praznika bomo obhajali v nedeljo (21. 7.). Če ste pripravljeni prispevati pecivo in druge dobrote za pogostitev pred cerkvijo po drugi sv. maši (ob 10.00), jih prinesite prosim v veroučno učilnico po jutranji sv. maši (ob 8.00). Prosim tudi za pomoč pri sortiranju peciva, postrežbi in točenju pijače. Zberemo se v nedeljo ob 9.00 v veroučni učilnici. Bog povrni!



ØPrihodnjo nedeljo v Cerkvi na Slovenskem obhajamo tudi nedeljo sv. Krištofa, zavetnika popotnikov in voznikov, ki nas vabi, da se Bogu zahvalimo za vse srečno prevožene in prehojene poti ter v znamenje hvaležnosti darujemo za prevozna sredstva slovenskih misijonarjev. Bog povrni!



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistili našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani iz Podkraja. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.

14. 7.

NEDELJA

 

15. med letom

 

sv. Kamil,

redovnik

ob 8.00

ob 10.00

ob 11.30

za zdravje in srečen porod

za vse žive in rajne župljane

sv. maša v hrvaškem jeziku

15. 7.

PONEDELJEK

sv. Vladimir,

knez

ob 18.00

za * Vladimirja Klančnika in sorodnike

16. 7.

TOREK

Karmelska

Mati Božja

ob 17.00

ob 18.00

molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom

v čast Karmelski Materi Božji

za * Miroslava Stropnika

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

17. 7.

SREDA

sv. Aleš,

spokornik

 

 

18. 7.

ČETRTEK

sv. Friderik,

škof

ob 17.00

ob 18.00

molitvena ura

za * Rudija Brunška (ob 1. obletnici smrti)

19. 7.

PETEK

sv. Arsenij,

puščavnik

ob 18.00

za * Ano in Franca Rožanc ter Amalijo Mlinar

20. 7.

SOBOTA

sv. Marjeta,

mučenka

ob 18.00

za * Franca Brunška

po namenu

21. 7.

NEDELJA

 

16. med letom

 

KARMELSKA

MATI BOŽJA

 

sv. Danijel,

prerok

ob 7.00

ob 8.00

ob 10.00

molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim zakramentom

za vse žive in rajne župljane

za * Ladislava Cestnika – 30. dan

- po sv. maši litanije in blagoslov z Najsvetejšim

- molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim

za * Podvratnikove

za * Viktorijo Ušen

- po sv. maši pete litanije in blagoslov z Najsvetejšim

- sv. krst: Rok Berkenjačević, Ota Buršič, Rene Dobnik

7. 7.

NEDELJA

14. med letom

sv. Vilibalt,

škof

ob 8.00

ob 10.00

ob 11.30

za * Angelo in Martina Ocepek ter Franca Fevžerja

za * starše Kovač in brata Janka

za vse žive in rajne župljane

za * Miho Obuja in starše Hriberšek

- sv. krst: Lena Plazl

sv. maša v hrvaškem jeziku

8. 7.

PONEDELJEK

sv. Kilijan,

škof in mučenec

   

9. 7.

TOREK

sv. Veronika,

redovnica

   

10. 7.

SREDA

sv. Amalija,

redovnica

   

11. 7.

ČETRTEK

sv. Benedikt,

opat

ob 17.00

ob 18.00

molitvena ura

za rešitev iz stiske

12. 7.

PETEK

sv. Mohor in Fortunat, mučenca

ob 18.00

za * Mileno in Petra Volavc ter

starše Borovnik in Franca Rednaka

13. 7.

SOBOTA

sv. Henrik,

cesar

ob 18.00

za * Olgo Šalamon

14. 7.

NEDELJA

15. med letom

sv. Kamil,

redovnik

ob 8.00

ob 10.00

ob 11.30

za zdravje in srečen porod



za vse žive in rajne župljane



sv. maša v hrvaškem jeziku

Mladinski pevski zbor župnije Sveta Marija Velenje

Mladinski pevski zbor bo v kratkem proslavil dvajset letnico delovanja, od kar ga je ustanovila njegova prva zborovodkinja, Katarina Lahovnik, ki se je takrat kot srednješolka imenovala še Zapušek. Zbor prepeva vsako nedeljo pri sveti maši, redno se udeležuje dekanijskih revij za otroške in mladinske zbore in tako z zapeto besedo popestri bogoslužje. V zboru prepevajo pevci in pevke širokega starostnega razpona – od 4. razreda osnovne šole do 4. letnika srednje šole – vse pa združuje ljubezen do mladinske cerkvene pesmi in petja na sploh.

Vsako nedeljo se na pevskih vajah dobimo eno uro pred mašo, to je ob 9:00 v veroučni učilnici, kjer zvadimo program, ki ga nato pri maši odpojemo. Enkrat do dvakrat na leto, zlasti pred kakšno zahtevnejšo slovesno mašo (kot npr. polnočnica, cvetna nedelja ali velika noč) opravimo še kakšno sobotno vajo ali pa se enostavno namesto ob devetih zjutraj dobimo še eno uro prej.

Vselej pa smo veseli novih članov in članic zbora, ki bi se nam želeli pridružiti. Za vsakogar pa velja, da lahko preden se odloči, če se nam bo pridružil, enkrat ali dvakrat pride na vajo kot opazovalec, da vidi kaj počnemo in se prepriča, kako vsa stvar poteka, da je potem odločitev lažja. Zato vsi ljubitelji petja Bogu v čast - vabljeni med nas.

Mladinski pevski zbor župnije Sveta Marija Velenje

Mladinski pevski zbor bo v kratkem proslavil dvajset letnico delovanja, od kar ga je ustanovila njegova prva zborovodkinja, Katarina Lahovnik, ki se je takrat kot srednješolka imenovala še Zapušek. Zbor prepeva vsako nedeljo pri sveti maši, redno se udeležuje dekanijskih revij za otroške in mladinske zbore in tako z zapeto besedo popestri bogoslužje. V zboru prepevajo pevci in pevke širokega starostnega razpona – od 4. razreda osnovne šole do 4. letnika srednje šole – vse pa združuje ljubezen do mladinske cerkvene pesmi in petja na sploh.

Vsako nedeljo se na pevskih vajah dobimo eno uro pred mašo, to je ob 9:00 v veroučni učilnici, kjer zvadimo program, ki ga nato pri maši odpojemo. Enkrat do dvakrat na leto, zlasti pred kakšno zahtevnejšo slovesno mašo (kot npr. polnočnica, cvetna nedelja ali velika noč) opravimo še kakšno sobotno vajo ali pa se enostavno namesto ob devetih zjutraj dobimo še eno uro prej.

Vselej pa smo veseli novih članov in članic zbora, ki bi se nam želeli pridružiti. Za vsakogar pa velja, da lahko preden se odloči, če se nam bo pridružil, enkrat ali dvakrat pride na vajo kot opazovalec, da vidi kaj počnemo in se prepriča, kako vsa stvar poteka, da je potem odločitev lažja. Zato vsi ljubitelji petja Bogu v čast - vabljeni med nas.

Zgodovina cerkve in župnije

O prvih nastankih cerkve ni zanesljivih podatkov, najbrž pa je bila zgrajena hkrati z naselbino pod gradom okoli 13. stoletja - ali kot lastniška cerkev Velenjskih gospodov ali kot podružnica škalske župnije. Cerkev se prvič pisno omenja leta 1477 in je v starejših listinah omenjena kot cerkev Naše ljube Gospe v Velenju. Od leta 1574 do leta 1600 so jo uporabljali protestanti, leta 1600 je ponovno postala katoliška in takrat jo je škof Tomaž Hren posvetil Marijinemu oznanenju.

Med leti 1668 in 1681 so staro cerkev v celoti podrli in zgradili sedanjo cerkev, ki so jo posvetli Škapulirski oz. Karmelski Mariji. V požaru, ki je leta 1801 zajel trg Staro Velenje, je zgorel tudi cerkveni zvonik. Cerkev je požar zajel še enkrat in sicer ponoči 25. maja 1962. Ogenj  je uničil glavni oltar in oba stranska oltarja. Zunanjost Marijine cerkve je bila obnovljena leta 1976, notranjost pa leta 1994.

Cerkev je bila sprva podružna cerkev sv. Martina, kasneje pa podružna cerkev župnije v Škalah. Kot samostojna župnija sv. Marije - Karmelske Matere Božje je bila ustanovljena po letu 1971. Župnija ima tudi podružno cerkev sv. Jakoba na Zabrdu, ki se prvič omenja leta 1583.

Zavetnica Karmelska Marija

God  16. julija

Karmel - v hebrejskem jeziku ta beseda pomeni  >sadovnjak< je gorski hrbet med Sredozemskim morjem in Jezreelsko ravnino v Palestini. Gora Karmel je znana že iz Svetega pisma stare zaveze. Tam se je prerok Elija boril za češčenje Jahveja, pravega Boga judovskega ljudstva.

Ob koncu 11. stoletja pa so se na Karmelu naselili Mariji posvečeni puščavniki, ki pa so se pred muslimanskimi pritiski morali umakiniti v Evropo. Leta 1250 se je Marija prikazala sv. Simonu Stocku, šestemu vrhovnemu predstojniku Karmeličanov; v rokah je držala škapulir ter rekla:  >Kdor koli pobožno umre oblečen v to oblačilo, bo zveličan.<

Godovni dan 16.julij je dan podelitve škapulirja sv. Simonu Stocku. Vsebino tega spominskega dne pa lepo razlaga vsebina mašne prošnje:  >Dobri Bog, Marijina marterinska priprošnja naj tudi nam pomaga, da se bomo z molitvijo dvigali h Kristusu, tvojemu Sinu.<

14. NEDELJA MED LETOM - leto C / 2013

Iz svetega evangelija po Luku.

Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset

in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj,

kamor je sam nameraval.

Rekel jim je:

»Žetev je obilna, delavcev pa malo.

Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev.

Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.

Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal

in spotoma nikogar ne pozdravljajte!

V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹

In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir;

če pa ne, se mir povrne k vam.

V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo,

kajti delavec je vreden svojega plačila.

Ne hodíte iz hiše v hišo.

V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo,

jejte, s čimer vam postrežejo.

Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite:

›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹

V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo,

pojdite na njegove ulice in recíte:

›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog,

otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹

Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«

Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili:

»Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.«

In rekel jim je:

»Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba.

Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone

ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.

Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni,

ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«

(Lk 10, 1-12. 17-20)

Drage sestre in dragi bratje!

Potem, ko je Jezus poslal svojih dvanajst apostolov, da so od vasi do vasi oznanjali evangelij in ozdravljali, je iz širšega kroga svojih učencev določil še dvainsedemdeset, ki jih je z istim poslanstvom kot apostole poslal po dva in dva tja, kamor je sam nameraval priti. Pred tem jim je dal vrsto napotkov, kot smo slišali. Današnji odlomek evangelija nam ponuja toliko snovi za razmišljanje, da bi jo lahko v pridigah uporabljal vse nedelje v mesecu, ne samo ene. Zato se bom osredotočil le na Jezusove besede: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« Jagnje ima pomembno simbolno vlogo v zgodovini odrešenja. Že od vsega začetka je imelo v kulturi Izraelcev, ki so bili živinorejci, vlogo daritvene živali, ki so jo ob različnih priložnostih žrtvovali Bogu. Na predvečer izhoda iz Egipta so žrtvovana jagnjeta Izraelce obvarovala smrti, ki je kot deseta, zadnja egiptovska nadloga doletela Egipčane. Jagnje je torej umrlo namesto človeka. V spomin na ta dogodek so Izraelci stoletja kasneje pred praznovanjem svoje Velike noči v Templju klali jagnjeta. Ker je izhod iz Egipta v Obljubljeno deželo napoved in podoba izhoda iz življenja na tem svetu v večno življenje v nebesih, je tudi žrtvovano velikonočno jagnje napoved in podoba Jezusa - Odrešenika, ki je umrl namesto nas. Z besedami »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« je Janez Krstnik zbrani množici svojih učencev predstavil Jezusa. Apostol Pavel pa je v svojem pismu Korinčanom zapisal: »Kristus, naše velikonočno jagnje, je bil žrtvovan.« Ko nas Jezus poziva: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove«, nas torej vabi, naj ga posnemamo. Naj nadaljujemo Njegovo delo. Vemo, kaj se zgodi, ko se srečata jagnje in volk. Jagnje »potegne kratko«. Ne zato, ker bi bil volk hudoben, kot v basnih in pravljicah, ampak ker potrebuje hrano. Hrano pa potrebuje, da preživi. Hrana je potrebna za življenje. Ker je človek celota telesa, duše in duha, potrebuje hrano ne le za telo, ampak tudi za dušo in duha. Jezus je naša hrana za slednje. In vabi nas, da bi bili takšna hrana drug drugemu tudi mi. Da bi bili vir življenja za druge. Da bi drug drugemu pomagali premagovati žalost, jezo, sovraštvo, sebičnost - vse, kar nas vodi v temo in smrt duše in duha, in bi bili drug drugemu vir veselja, miru in ljubezni - vsega, kar nas vodi k Bogu.

Luka Mihevc, župr.

15. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013

Iz svetega evangelija po Luku.

Tisti čas je vstal neki učitelj postave,in da bi Jezusa preizkušal, mu je rekel:

»Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«

Rekel mu je:

»Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?«

Ta je odgovóril:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga,

iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem,

in svojega bližnjega kakor samega sebe.«

»Prav si odgovóril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.«

Ta pa je hôtel sebe opravičiti in je rekel Jezusu:

»In kdo je moj bližnji?«

Jezus je odgovóril:

»Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike.

Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli.

Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik;

videl ga je in šel po drugi strani mimo.

Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl,

šel po drugi strani mimo.

Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju.

Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil.

Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal.

Posádil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj.

Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel:

›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹

Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu,

ki je padel med razbojnike?«

Oni je dejal:

»Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.«

In Jezus mu je rekel:

»Pojdi in tudi ti tako delaj!«

(Lk 10, 25-37)

Drage sestre in dragi bratje!

Človek od nekdaj hrepeni po večnosti – po življenju, ki se ne bi nikoli končalo in bi bilo obvarovano trpljenja. O tem pričajo arheološke najdbe in literatura iz zgodovine človeštva. Hrepenenje po večnosti ni sad človekovega sanjarjenja in želje doseči nedosegljivo, ampak je del njegove narave. Hrepenenje po večnosti je v človeka položil njegov Stvarnik – Bog, ki je človeka ustvaril za večnost. Ko je človek z grehom uničil Božji načrt in spridil svojo naravo, mu je Bog dal novo priložnost – življenje v novem stvarstvu, v nebesih. Ključ do večnosti je ljubezen, kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija. »Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?«, je zanimalo učitelja postave. Jezus ga je spomnil, da lahko odgovor na svoje vprašanje najde v postavi, torej v prvih petih knjigah Svetega pisma, ki jih je učitelj postave odlično poznal. Res je v hipu zrecitiral besede iz postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »To delaj in boš živel«, mu je nato dejal Jezus.

Zakaj ljubezen odpira vrata večnosti? Tudi odgovor na to vprašanje najdemo v Svetem pismu. V Prvi Mojzesovi knjigi beremo, da je človek ustvarjen po Božji podobi, Bog pa je ljubezen, kot beremo v Prvem Janezovem pismu. In Bog je večen. Apostol Janez je zapisal: »Ljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.« Apostol Pavel je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Ljubezen nikoli ne mine.« Ljubezen nas torej vodi v večnost, nam daje življenje. V smrt pa nas vodi njeno nasprotje, ki ni sovraštvo, kot bi lahko kdo pomislil, ampak sebičnost – sprevržena zagledanost vase, ki ne vidi nikogar drugega kot sebe, pa tudi sebe ne v pravi luči. Apostol Janez je v svojem Prvem pismu zapisal: »Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo. Kdor ne ljubi, ostaja v smrti.«

Učitelju postave iz današnjega odlomka evangelija, ki se je sebično sprenevedal z vprašanjem: »In kdo je moj bližnji?« je Jezus v svoji zgodbi postavil nasproti Samarijana, ki je pretepenega človeka na cesti videl, se ga usmilil, stopil k njemu, oskrbel njegove rane, ga odpeljal na varno, poskrbel za okrevanje in plačal zanj. Samarijan iz zgodbe ni izmišljena oseba, ampak Jezus sam, ki je enako poskrbel za ranjeno človeštvo. In kakor nekoč učitelju postave tudi nam danes govori: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«

Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes