• Rotate
  • 1

SRCE JEZUSOVO – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus spregovoril in rekel:

»Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje,

ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa malim.

Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč.

Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne pozna Sina, razen Očeta,

in nihče ne pozna Očeta, razen Sina

in tistega, komur hoče Sin razodeti.

Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi,

in jaz vam bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene,

ker sem krotak in v srcu ponižen,

in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«



(Mt 11, 25-30)





Drage sestre in dragi bratje!

Srce je simbol ljubezni. Ne samo človeške, ampak tudi Božje. Ljubezni, zaradi katere je Bog postal človek, eden izmed nas, da bi namesto nas dal svoje življenje. Praznik Srca Jezusovega torej izvira iz praznika Gospodovega oznanjenja Mariji, ki je začetek Božjega učlovečenja in se je dopolnil z božičnim praznikom, z Jezusovim rojstvom. Z učlovečenjem je Božje Srce začelo biti za nas ne le v prenesenem, ampak tudi dobesednem pomenu. Bog je začel ljubiti človeka na človeški način. V času zemeljskega življenja je bil vsak utrip Jezusovega Srca dejanje ljubezni do nas, vse do Kalvarije, kjer je bila Božja ljubezen do človeka najbolj otipljiva. Na Kalvariji prebodeno Srce je potrdilo Mojzesovo zagotovilo Izraelcem, da jih Bog ljubi, kar smo slišali v prvem berilu, in je vodilo roko apostolu Janezu, ki je zapisal, da je Bog ljubezen, kot smo slišali v drugem berilu.

V svojem pismu, katerega odlomek smo slišali v drugem berilu, apostol Janez poudarja: »Preljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« Praznik srca Jezusovega nas vabi, naj se damo na razpolago Bogu, da bo lahko tudi po nas ljubil druge ljudi. Ne bojmo se! Jezus nam zagotavlja, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko. Kar naredimo iz ljubezni, namreč ni pretežko.

Luka Mihevc

Urnik za Veroučno Leto 2016 / 2017 najdete v razdelku Verouk.
13. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Ko so se dopolnjevali dnevi, v katerih naj bi bil Jezus vzet v nebesa,

se je tudi sam odločil iti v Jeruzalem.

Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas,

da bi vse pripravili zanj;

vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem.

Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla:

»Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?«

Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal.

Nato so odpotovali v drugo vas.

Ko so potovali, mu je nekdo rekel:

»Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.«

Jezus pa mu je dejal:

»Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda,

Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslónil.«

Nekomu drugemu pa je rekel:

»Hôdi za menoj!«

A ta je dejal:

»Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.«

Rekel mu je:

»Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve,

ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!«

Spet drug mu je rekel:

»Hodil bom za teboj, Gospod,

a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.«

Jezus pa mu je rekel:

»Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj,

ni primeren za Božje kraljestvo.«



(Lk 9, 51 – 62)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomki iz Svetega pisma, ki smo jih poslušali, nas svarijo pred oziranjem nazaj.

V prvem berilu smo slišali, da je Bog naročil preroku Eliju, naj »Šafátovega sina Elizeja iz Abél Mehóle« mazili za preroka namesto sebe. Elija je šel k Elizeju, ki je na njivi oral s parom volov, in nanj vrgel svoj plašč, kar je bilo znamenje, da je izbran za prerokovega naslednika. Vendar se je Elizej obotavljal: »Rad bi še poljubil očeta in mater, potem grem za teboj.« Prerok Elija mu je nato zabrusil: »Pojdi, vrni se, kaj imam s teboj še opraviti?« Elizej je nato zaklal par volov, s katerimi je oral, z volovskim jarmom zakuril ogenj, skuhal meso in ga dal jesti ljudem. To je bilo znamenje, da je prelomil s svojo preteklostjo in da je pripravljen slediti Eliju.

V drugem berilu nas Bog po apostolu Pavlu opozarja: »stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« Poklicani ste bili namreč k svobodi. »Za svobodo nas je Kristus osvobodil.«

V odlomku evangelija smo slišali, kako je nekdo na Jezusovo povabilo: »Hôdi za menoj!« odgovoril: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je rekel: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.«

Ob teh odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo, lahko pomislimo tudi na Izraelce, ki so v Egiptu jamrali, kako jim je hudo. Ko jih je Bog od tam rešil, so na poti v obljubljeno deželo jamrali, da jim je šlo v Egiptu bolje.

Tako kot danes mnogi v Sloveniji jamrajo, da nam je šlo v Jugoslaviji bolje. Jugonostalgija pri mulariji, ki je bila rojena v času, ko je bila Jugoslavija že »v zadnjih zdihljajih«, ali pa celo že v samostojni Sloveniji, je tragikomična. Jugonostalgija pri starejših pa je razumljiva. Večino starejših ljudi v vseh časih daje nostalgija po preteklosti. Zato, ker so bili takrat mladi. To je v bistvu nostalgija po mladosti. Kot mnoge starejše ljudi v Republiki Sloveniji daje nostalgija po SFRJ, ko so bili mladi, tako je mnoge starejše ljudi v SFRJ dajala nostalgija po Kraljevini SHS, ko so bili mladi, mnoge starejše ljudi pa je v Kraljevini SHS dajala nostalgija po Avstro Ogrski, ko so bili mladi, in tako nazaj.

Do jugonostalgije v tem kontekstu smo torej lahko razumevajoči.

Ne moremo pa tolerirati posploševanja subjektivnega doživljanja na objektivno dejstvo. Nekdo lahko reče: »V Jugoslaviji mi je bilo lepše kot danes.« Ne more pa trditi, da smo v Jugoslaviji na splošno živeli bolje kot danes, ker to ne drži. Začnimo vendar malo preštevati trgovine in trgovske centre ter ljudi v njih. Začnimo šteti kavarne in bare ter tam sedeče. Začnimo šteti in ocenjevati avtomobile, parkirane pred hišami ter vozeče po cestah. Iz otroštva se spomnim, kako pogosto smo se iz Celja vozili skozi Velenje v Avstrijo po nakupih. Pa ne zato, ker bi uživali v vožnji. (Konec koncev vožnja s »stoenko« ni bila ravno užitek.) Nisem pa še toliko star, da bi se spominjal bonov, vožnje na podlagi številk z registrskih tablic, pomanjkanja živil in drugih osnovnih potrebščin ter podobnega, česar se lahko spominjate malo starejši. In kar še danes doživljajo prebivalci poslednjih komunističnih diktatur na tem svetu: v Venezueli, Severni Koreji in na Kubi.

Nekateri svojo jugonostalgijo opravičujejo s krajami državne lastnine ter propadom podjetij v samostojni Sloveniji.

Ne smemo pozabiti, da je bilo nekaj podjetij z nekoč zvenečimi imeni, ki jih danes ni več, ustanovljenih že pred Drugo svetovno vojno in ne šele po njej. Po njej so jih »tovariši« spravili v žep, njihove lastnike pa v rove, jame in brezna. Kraja se je torej začela že med in po Drugi svetovni vojni. Najbrž ste že slišali rek, da je laž nesmrtna duša komunizma. Iz izkušenj pa vemo, da so njegove metode kraja, prevara, manipulacija, diskreditacija in likvidacija.

V času SFRJ je bilo normalno, da so bili proizvodi in dobički uspešnih podjetij namenjeni tudi vzdrževanju in nagrajevanju partijske elite.

Tisti, ki so kradli v času samostojne Slovenije, so bili vzgojeni in prekaljeni v času SFRJ. Ohranili so isto mentaliteto in iste manire. Okoriščanje na račun drugih. Nihče, ki je v Slovenijo prišel z Zahoda po njeni osamosvojitvi, ni kradel njenega državnega premoženja.

Eden glavnih problemov Slovenije danes je, da je kot fasada naše cerkve – pred leti je bila zgolj prebarvana s tanko plastjo rumene barve, ki se vedno bolj lušči, in na dan udarja prejšnja, rdeča barva.

To se dobro vidi na proslavah ob državnih praznikih, ko so slovenski simboli vedno bolj okupirani s krvavo zvezdo, ki je skupaj s kljukastim križem simbol zla v 20. stoletju. Simbol terorja, ki ga je izvajala komunistična partija v svojih diktaturah po državah, ki jih je okupirala.

Oskrunjena je tudi naša himna. V 6. členu Ustave Republike Slovenije je zapisano: »Himna Slovenije je Zdravljica.« Teoretično. V praksi pa to ni več Zdravljica, saj so jo oklestili huje od dunajskih cenzorjev ter izbrisali vse, kar je v nasprotju s komunističnimi parolami, da je ostala samo še nekakšna slovenska internacionala.

Naše mesto se je pred nekaj dnevi osramotilo s proslavo pred Dnevom državnosti, ki je potekala v senci spomenika diktatorja države, iz katere smo leta 1991 odšli. Govornik je bil nekdo, ki je pred leti izjavil, da samostojna Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija ter se z njo ne more sprijazniti. Norčevanje iz Dneva državnosti.

Tragedija Slovenije je, da mnogi njeni državljani vedno znova dokazujejo, da niso osli – osel gre namreč na led samo enkrat – ne morejo pa se izogniti primerjavi z zlato ribico, ki ima menda zelo kratek spomin.

Ne pozabimo besed apostola Pavla iz današnjega drugega berila: »Stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.« Poklicani ste bili namreč k svobodi.

Luka Mihevc

11. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je nekdo izmed farizejev prosil Jezusa, naj jé z njim.

Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo.

In glej, ko je neka žena, ki je bila v mestu grešnica,

izvedela, da je v farizejevi hiši pri mizi,

je prinesla alabástrno posodo dišavnega olja

in vsa objokana od zadaj stopila k njegovim nogam

ter mu jih začela močíti s solzami.

Brisala mu je noge z lasmi svoje glave,

jih poljubljala in mazilila z oljem.

Ko je to videl farizej, ki ga je povabil,

je sam pri sebi dejal:

»Ko bi bil ta prerok, bi vedel, kdo je ženska, ki se ga dotika, in kakšna je;

vedel bi, da je grešnica.«

In Jezus mu je odgovóril:

»Simon, nekaj bi ti rad povedal.«

On pa mu je rekel:

»Učitelj, povej.«

»Neki úpnik je imel dva dolžnika.

Eden mu je bil dolžan petsto denarijev, drugi pa petdeset.

Ker nista mogla vrniti, je dolg obema odpústil.

Kateri od njiju ga bo bolj ljubil?«

Simon je odgovóril:

»Mislim, da tisti, kateremu je več odpústil.«

On pa mu je rekel:

»Prav si presodil.«

In obrnil se je k ženi in rekel Simonu:

»Vidiš to ženo?

Ko sem stopil v tvojo hišo, mi nisi ponudil vode za noge;

ta pa mi je s solzami zmočila noge

in jih obrisala s svojimi lasmi.

Poljubil me nisi;

ta pa mi ni nehala poljubljati nog, odkar sem prišel.

Glave mi nisi mazilil z oljem;

ta pa mi je z dišavnim oljem mazilila noge.

Zato ti povem:

Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila;

komur pa se malo odpustí, malo ljubi.«

Njej pa je rekel:

»Odpuščeni so tvoji grehi!«

Tedaj so tisti, ki so bili z njim pri mizi, začeli pri sebi govoriti:

»Kdo je ta, ki celó grehe odpušča?«

On pa je rekel ženi:

»Tvoja vera te je rešila! Pojdi v miru!«



(Lk 7, 36 – 50)





Drage sestre in dragi bratje!

Če si kdo s pomočjo pravkar slišanih besed in domišljije poskuša predstavljati dogajanje, ki ga opisuje današnji odlomek evangelija, lahko naredi napako že takoj na začetku. Tudi zaradi slabega slovenskega prevoda, ki pravi, da je Jezus »sédel za mizo«, ko je prišel v farizejevo hišo, kamor je bil povabljen na obed. Zato si lahko kdo predstavlja, da je skupina ljudi, med katerimi je bil Jezus, sedela za mizo na stolih in obedovala, tako kot to počnemo danes. In tako kot so v zadnjih več kot tisoč letih slikali zadnjo večerjo Jezusa in apostolov vsi slikarji, tudi véliki Leonardo da Vinci. (Neki romanopisec si je na podlagi da Vincijeve Zadnje večerje, ki je nastala 1500 let po Kristusu, celo izmislil teorijo zarote.) Samo na najbolj zgodnjih upodobitvah zadnje večerje izpred dva tisoč let in seveda na drugih slikah obedov iz tistega časa, lahko vidimo, kako so – predvsem v imenitnih hišah ali ob imenitnih priložnostih – takrat res obedovali. Ne sede na stolih, kot danes, pač pa leže na boku, na posebnih ležalnikih ob nizkih mizah, na katere so se običajno tudi naslanjali z enim komolcem (kar je danes neolikano). Šele ko vemo to, si lahko prav predstavljamo, kako je lahko ženska, označena kot grešnica, od zadaj stopila k Jezusovim nogam, jih močila s solzami, brisala z lasmi, poljubljala in mazilila z oljem, kot smo slišali.

Druga napaka, ki jo lahko naredimo, če si predstavljamo prizor iz današnjega odlomka evangelija pa je, da v njem vidimo samo enega grešnika. Pravzaprav eno grešnico. Ženska, za katero evangelist zadržano pravi, da je »bila v mestu grešnica«, kar pomeni, da je bila prostitutka, je v resnici ena od dveh grešnikov. Drugi je farizej, Jezusov gostitelj.

Zanimivo je, kako domača je bila ženska v farizejevi hiši – kot bi že kdaj bila v njej. Zanimivo je tudi to, da je farizej zanjo takoj vedel, kdo je – kot bi jo že kdaj srečal. Sumimo lahko, da je že bil udeležen pri njenem grehu. Kaže, da je bil eden tistih moških, ki sicer prezirajo prostitutke, vendar jih to ne odvrne od tega, da ne bi bili njihove stranke. Hinavščina posebne vrste. Kakor koli, to so samo špekulacije. Ne vemo, ali je farizej res grešil s prostitutko. Tudi ne vemo, zakaj je ona opravljala »najstarejšo obrt«. Vemo pa, da je on imel »najstarejši hobi« – to je obsojanje drugih. In vemo, da ga je imel v oblasti prvi od glavnih grehov – to je napuh. Sebe je imel za boljšega od grešne ženske. Čeprav je bil v resnici slabši. Ona se je namreč zavedala svoje grešnosti in se je kesala, on pa ne.

Ljudje se ne delimo na grešnike in brezgrešne, ampak na grešnike, ki se zavedajo, da so grešniki, ki priznajo, da so grešniki, se kesajo in prosijo odpuščanja, ter grešnike, ki se imajo za brezgrešne. Sveto pismo nas opozarja: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.«

Kdor se ima za brezgrešnega, vero v Boga zamenjuje z vero vase; na mesto Boga postavlja samega sebe; sebe ima za merilo tega, kaj je dobro in kaj ni, kaj je prav in kaj ni, kaj je greh in kaj ni. S tem izključi Boga iz svojega življenja, in s tem izključi l(L)jubezen iz svojega življenja, ki je zato sterilno, nerodovitno. Obsojeno na smrt.

Vera, ki se izraža kot ljubezen do Boga, je ženi vrnila življenje. Bila je namreč duhovno mrtva. Farizej je to ostal še naprej. Kot ostali njegove baže je na zunaj sicer dosledno izpolnjeval verske predpise, vendar brez ljubezni, ki je njihovo bistvo in smisel. Izpolnjeval jih je bodisi zaradi občutka dolžnosti, bodisi zaradi občutka večvrednosti, ki ga je ob tem doživljal. Jezusa je povabil k sebi na obed zato, da bi ga ocenil. In ocenil ga je napačno. Svoje ocene seveda ni povedal naglas, ampak jo je zadržal v svojih mislih. Ruski pisatelj Dostojevski je zapisal: Če bi človeške misli imele vonj, bi se vsi ljudje na svetu zadušili.

Farizej je napačno ocenil tudi žensko, ki je pristopila k Jezusu. Res je bila grešnica, vendar ne samo to. Bila je veliko več od tega.

In napačno je ocenil samega sebe. Kot boljšega. Brezgrešnega.

Sv. Gregor Veliki je zapisal: Vedno, ko vidimo grehe drugih, jokajmo najprej nad sabo, ker smo morda tudi sami že padli vanje, ali pa še bomo.

Apostol Pavel pa je zapisal: Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.

Ob neki priložnosti je Jezus predstavnikom judovske elite, katere del so bili tudi farizeji, dejal, da bodo prostitutke prej prišle v Božje kraljestvo, kot oni. Danes smo izvedeli, zakaj.

Prejšnjo nedeljo smo v odlomku evangelija slišali, kako je Jezus vrnil življenje telesno mrtvemu. Danes smo slišali, kako je vrnil življenje duhovno mrtvi. Lahko bi dvema, a mu je uspelo samo eni. Za Božje delovanje v našem življenju je namreč potrebno naše sodelovanje.



Luka Mihevc

10. NEDELJA MED LETOM – leto C



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas se je Jezus napotil v mesto, ki se imenuje Naim.

Z njim so šli njegovi učenci in velika množica.

Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom,

so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova.

Spremljala jo je precej velika množica iz mesta.

Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel:

»Ne jokaj!«

Pristopil je in se dotaknil nosil.

Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je:

»Mladenič, rečem ti: Vstani!«

Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti;

in Jezus ga je dal njegovi materi.

Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili:

»Velik prerok je vstal med nami« in

»Bog je obiskal svoje ljudstvo.«

Ta glas o Jezusu se je razširil po vsej Judeji in po vsej okolici.



(Lk 7, 11-17)





Drage sestre in dragi bratje!

V odlomku evangelija prejšnje nedelje se nam je Jezus predstavil kot Tisti, ki vrača zdravje. Danes se nam je predstavil kot Tisti, ki vrača življenje. Oba odlomka evangelija pa govorita o tem, da Bogu ni vseeno za človeka; da ni brezbrižen do človekovega trpljenja, do človekove usode. Oba odlomka govorita o tem, da je nagib, ki vodi Boga v odnosu do človeka, usmiljenje.

Slišali smo, da je Jezus pred vrati mesta Naim srečal pogrebni sprevod. Nosili so truplo mladeniča, edinega otroka matere, ki je bila vdova. Torej je izgubila vse – moža, edinega otroka in verjetno tudi smisel svojega življenja. Jezusu se je zasmilila, kot smo slišali, in njenega sina je obudil od mrtvih. Očividci dogodka so ob tem izrekli nekaj pomembnega: »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Te besede so bolj dobesedno resnične, kot so se zavedali tisti, ki so jih izrekli. Usmiljenje je nagnilo Boga, da je postal človek. Obiskal je svoje ljudstvo kot človek. Postal je Jezus Kristus, pravi Bog in pravi človek. Postal je eden izmed nas, pridružil se nam je na naši poti, stopil je na naše mesto, prevzel je našo vlogo, našo usodo. In to do konca. Do smrti. Prevzel je tudi vlogo, usodo mladeniča iz današnjega odlomka evangelija. Sam je postal truplo edinca, ki ga je njegova mati, Marija, vdova, spremljala h grobu.

A takrat je prišlo do preloma – do zamenjave vlog, zamenjave usod. Od Jezusovega groba naprej Bog ne prevzema več nase človekove usode, ampak je človek deležen usode, ki mu jo je namenil Bog. Jezusova usoda postane naša usoda. Jezusovo vstajenje je začetek našega vstajenja. Poroštvo našega vstajenja, zagotovilo našega vstajenja.

Pokojni pater Franc Cerar je v razmišljanju ob današnjem odlomku evangelija zapisal:

Koliko žalujočih mater je bilo v Jezusovem času, ki so še naprej žalovale; koliko mrličev, ki niso bili obujeni, koliko pogrebov, ki jih ni nihče ustavil. Tudi mladenič, ki ga je Jezus obudil od mrtvih, je pozneje še enkrat umrl in bil pokopan kot vsi drugi mrliči. Evangelij o tem ne govori. Povedati hoče, da je Nekdo, ki vidi solze vseh vdov in mater ter sliši jok vseh pogrebcev sveta. Ta Nekdo ni brez srca. Vsi jokajoči se mu smilijo. Ta Nekdo bo nekoč – on ve, kdaj – ustavil vse pogrebe in vsem žalujočim rekel: Ne jokajte! Z oblastjo, ki jo ima nad smrtjo, se bo dotaknil vseh nosil in vsem mrtvim zaklical: Vstanite!

Vstali bodo. Takrat bodo vsi spoznali, da je Bog zares obiskal svoje ljudstvo.



Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Marku.



Ko se je tisti čas Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran,

se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru.

Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu.

Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč:

»Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih.

Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!«

In odšel je z njim.

Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj.

V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela.

Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov

in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo,

ampak je bilo z njo celo slabše.

Slišala je za Jezusa.

Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke.

Rekla je namreč:

»Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.«

In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila,

da je ozdravljena nadloge.

Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega.

Obrnil se je v množici in rekel:

»Kdo se je dotaknil moje obleke?«

Njegovi učenci so mu govorili:

»Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹ «

Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila.

Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo,

je vsa preplašena trepetaje pristopila,

se vrgla predenj in mu povedala vso resnico.

On pa ji je rekel:

»Hči, tvoja vera te je rešila.

Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«

Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru:

»Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?«

Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice:

»Ne boj se, samó veruj!«

In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim,

razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu.

Ko so prišli pred predstojnikovo hišo,

je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali.

Vstopil je in jim rekel:

»Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.«

In posmehovali so se mu.

On pa je vse odslôvil

in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim,

in stopil tja, kjer je bila deklica.

Prijel jo je za roko in ji rekel:

»Talíta kum,« kar pomeni: ›Deklica, rečem ti, vstani!‹

Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let.

Od začudenja so bili vsi iz sebe.

On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve,

in je velel, naj ji dajo jesti.



(Mr 5, 21-43)



Drage sestre in dragi bratje!

Bog se nam po svetopisemskih odlomkih, izbranih za današnjo nedeljo, razodeva kot Tisti, ki hoče, da smo, in kot Tisti, ki hoče, da smo srečni. Torej kot Tisti, ki ima isti cilj kot mi. On je tudi Tisti, ki ve, kako ta cilj doseči. Mi ga pogosto iščemo na napačnih krajih in z napačnimi metodami. Marsikaj nas osreči zgolj trenutno. Marsikaj nam v resnici škoduje. Po marsičem ostane v nas praznina, razočaranje, obup. Namesto, da bi bili srečni, smo na koncu nesrečni. Kako žalostno je opazovati – pri drugih in pri sebi – v čem vse ljudje iščemo in pričakujemo srečo, rešitev in odrešitev. Starejši v zdravju. Ljudje srednjih let v imetju. Mladi v telesnih užitkih. Kako tragično je, če svoj čas, misli in sposobnosti porabimo predvsem za zasledovanje naštetega. To je zapravljanje – časa, misli in sposobnosti. Nič od naštetega nam ne more dati trajnosti ali trajne sreče. To je zgolj iluzija. Fatamorgana. Ne vem, kaj občuti človek, če na koncu spozna, da je vso pot po puščavi svojega življenja hodil proti oazi, ki je sploh ni.

Nekaj dobiti, imeti, obdržati … so želje, ki nas najpogosteje vodijo stran od tistega, kar hočemo. Trajnosti bivanja in trajne sreče ne bomo dosegli, če bomo zasledovali nekaj, ampak če bomo sledili Nekomu. V veri in zaupanju.



                                           Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Janezu.



Ker je bil tisti dan dan pripravljanja na praznik

in zato, da telesa čez soboto ne bi ostala na križu

— kajti tisto soboto je bil velik praznik —,

so Judje prosili Pilata, naj bi jim strli noge in jih sneli.

Prišli so torej vojaki in strli noge prvemu in drugemu,

ki sta bila križana z Jezusom.

Ko so prišli do Jezusa in videli, da je že mrtev, mu niso strli nog,

ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran

in takoj je pritekla kri in voda.

Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično.

On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali.

To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo:

›Nobena izmed njegovih kosti se ne bo zlomila.‹

In spet drugo Pismo pravi:

›Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.‹



(Jn 19, 31-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Praznik, ki ga omenja odlomek evangelija, ki smo ga pravkar slišali, je bil pasha – velika noč, ko so se Judje spominjali rešitve iz Egipta in so jo praznovali ob prvi spomladanski polni luni. V noči pred exodusom, izhodom iz Egipta, so Izraelci po Božjem naročilu za večerjo zaklali jagnjeta in z njihovo krvjo namazali podboje svojih bivališč. S tem so bili obvarovani zadnje egiptovske nadloge: smrti prvorojencev. V spomin na to so še stoletja potem ob vsakoletnem praznovanju velike noči večerjali velikonočno jagnje, ki je moralo biti zaklano v templju po natančno določenih predpisih. Po enem od njih se mu ni smelo zlomiti nobene kosti.

Ni težko potegniti vzporednic z Jezusovo smrtjo na križu, o kateri poroča odlomek evangelija, ki smo ga slišali. Jezus je bil skupaj z še dvema obsojencema križan ravno v času, ko so v templju klali velikonočna jagnjeta. Evangelist nam sporoča, da je On pravo velikonočno jagnje, ki je bilo žrtvovano za nas, da nas reši, da nas obvaruje smrti. Kakor jagnjetom v templju tudi njemu ni bila zlomljena nobena kost.

Križanje je bilo v tistem času najhujša smrt, namenjena največjim zločincem. Njihova smrt je bila svarilo vsem, ki jih je mikalo, da bi poskusili storiti kaj podobnega kot obsojenci. Kazen so navadno izvrševali pred mestnimi vrati, da ji je bilo priča čim več ljudi. Vsakemu, ki je šel mimo, je bilo sporočeno: Če boš storil to ali to, te čaka tole. Smrt obsojenih je bila mučna in dolgotrajna. Ker so z raztegnjenimi rokami viseli na križu, niso mogli normalno dihati in so se počasi dušili. Ker pa so imeli na križ pribite tudi noge, so imeli nekaj opore, kar je njihovo umiranje podaljšalo.

Ker bi bilo proti verskim predpisom, če bi obsojenci na tako velik praznik viseli na križu, so judovski voditelji prosili rimskega upravitelja Poncija Pilata, naj ukaže vojakom, da križanim polomijo noge in jih snamejo. Brez te opore so hitro umrli. Po Pilatovem dovoljenju so polomili noge zločincema, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, ne pa tudi njemu, saj je zaradi prestanega mučenja že umrl. Da bi se prepričali, da je res mrtev, so mu s sulico prebodli srce. Kri in voda, ki sta pritekla iz njegove prebodene strani sta dokazala, da je bil že mrtev.

Praznik Srca Jezusovega naš pogled usmerja v na križu prebodeno Jezusovo Srce. To Srce ni toliko znamenje človeške okrutnosti, ampak bolj Božje ljubezni. Jezusova smrt na križu je bila prostovoljna žrtev. Z njo je Bog, ki je postal človek, prevzel nase pravično kazen, ki si jo je zaslužilo človeštvo s svojimi grehi. S tem je uničil moč zla – greha in smrti. Čeprav še vedno zmagujeta v posameznih bitkah našega življenja, pa v njem nimata več zadnje besede. Obsojena sta na poraz.

Jezusovo odprto Srce nas vzpodbuja, da bi tudi mi imeli odprta srca za svoje bližnje – da bi bilo tudi naše življenje daritev za druge. Potem bomo deležni tudi zmage, ki nam jo je v našem imenu priboril Gospod.

Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Marku.



Prvi dan opresnikov, ko so žrtvovali velikonočno jagnje,

so rekli Jezusu njegovi učenci:

»Kam hočeš, da gremo in ti pripravimo, da boš jedel velikonočno jagnje?«

Tedaj je poslal dva izmed učencev in jima rekel:

»Pojdita v mesto in naproti vama bo prišel moški, ki bo nosil vrč vode.

Pojdita za njim in tam, kjer bo vstopil, recita hišnemu gospodarju:

›Učitelj pravi: Kje je moj prostor,

kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?‹

In pokazal vama bo v nadstropju veliko jedilnico, pripravljeno in urejeno;

tam nam pripravita.«

Učenca sta odšla.

Prišla sta v mesto in našla, kakor jima je povedal,

in sta pripravila velikonočno jagnje.

Medtem ko so jedli, je vzel kruh,

ga blagoslovil, razlomil, jim ga dal in rekel:

»Vzemite, to je moje telo.«

Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in vsi so pili iz njega.

In rekel jim je:

»To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.

Resnično, povem vam:

Ne bom več pil od sadu vinske trte

do tistega dne, ko bom pil novega v Božjem kraljestvu.«

In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.



(Mr 14, 12-16.22-26)



Drage sestre in dragi bratje!

Naše telo je celota nepogrešljivih sestavnih delov. Eden izmed njih je kri. Brez nje ne more funkcionirati noben drug del našega telesa. Kri namreč omogoča njihovo delovanje, saj jim prinaša hrano, vodo in kisik. Kri je torej prinašalka življenja. Izkrvaveti pomeni umreti. Če zaradi rane izgubljamo kri, smo v nevarnosti. Hujša kot je rana, hujša je nevarnost. Ob veliki izgubi krvi dobimo transfuzijo – kri, ki so jo na krvodajalski akciji darovali prostovoljci. Darovana kri nam omogoči, da preživimo.

Znanje, ki nam ga prinaša znanost, so vsaj delno imeli že stari Izraelci iz izkušenj. Vedeli so, da je kri življenjskega pomena. Da je nosilka življenja. Zato je bila zanje nekaj svetega.

V prvem berilu smo slišali, kako je Mojzes v znamenje sklenjene zaveze med Bogom in izraelskim ljudstvom polovico krvi žrtvovanih juncev poškropil po oltarju, z drugo polovico pa poškropil zbrano ljudstvo z besedami: »Glejte, to je kri zaveze, ki jo je Gospod po vseh teh besedah sklenil z vami«. Kropljenje s krvjo je Božje ljudstvo stare zaveze ohranjalo še stoletja po tem pri svojem bogoslužju v Templju, kar omenja tudi današnje drugo berilo. Ti »krvavi obredi« so bili za Izraelce globokega pomena, saj je kri zanje pomenila življenje. Po eni strani jih je opominjala, da je življenje sámo zagotovilo trdnosti in nepreklicnosti sklenjene zaveze, po drugi strani pa jih je spominjala, da sklenjena zaveza prinaša življenje. Oboje velja tudi za novo zavezo, ki jo je z nami sklenil Jezus. Kot smo slišali v odlomku evangelija, je pri zadnji večerji govoril o »krvi zaveze«, s čimer se je navezal na »staro zavezo«, potrjeno z obredom krvi. Vendar On oltarja in nas ni poškropil s krvjo darovanih živali, ampak s svojo lastno krvjo. S tisto krvjo, ki edina lahko res očisti, umije in posveti; ki edina lahko zagotovi trdnost, nepreklicnost, večnost. Jezus je za nas daroval svoje življenje. Njegovo življenje, njegova kri, je vir našega življenja. Jezusova daritev je transfuzija, s katero je njegova kri pritekla v naše izsušene žile in nam vrnila življenje. Ta njegova »krvodajalska akcija« je zastonjski dar. Medtem ko je sinajska zaveza pogodba, s katero sta se obe strani zavezali k nečemu, je »nova in večna« zaveza enostransko dejanje, dejanje ljubezni in ne pravno dejanje. In te zaveze se ne le spominjamo, ampak smo pri njej navzoči vedno, ko obhajamo sv. evharistijo, ki je ponavzočenje Jezusove daritve. Prav je, da si to prikličemo v spomin pred vsako sveto mašo, da bomo res »s srcem pri stvari«.

Luka Mihevc

SV. CIRIL IN METOD – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus govoril:

»Jaz sem dobri pastir.

Dobri pastir da svoje življenje za ovce.

Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove,

ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži

- in volk jih pograbi in razkropi -

ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh.

Jaz sem dobri pastir

in poznam svoje in moje poznajo mene,

kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta;

in svoje življenje dam za ovce.

Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva;

tudi tiste moram pripeljati;

poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.«



(Jn 10, 11-16)



Drage sestre in dragi bratje!

Odlomke iz Svetega pisma, ki smo jih pravkar slišali, beremo vsako leto na praznik sv. Cirila in Metoda, saj odsevajo Božjo ljubezen do ljudi, ki je odlikovala tudi sveta brata. V prvem berilu nam je Bog po preroku Ezekielu spregovoril s prispodobo pastirja in ovac, ki je bila blizu in razumljiva njegovemu ljudstvu. Bistvo prispodobe ni primerjava ljudi z ovcami (čeprav se večkrat tako obnašamo), ampak primerjava Boga s pastirjem, ki pase na najboljših pašnikih, išče izgubljene ovce, razkropljene vodi nazaj k čredi, neguje ranjene in bolne ter varuje zdrave in krepke.

Kot smo slišali v odlomku evangelija, je isto prispodobo zase uporabil Jezus in z njo razodel, kdo je, ter jo nadgradil z besedami: »svoje življenje dam za ovce«.

O premagovanju ovir, vztrajanju kljub trpljenju in pripravljenosti darovati svoje življenje, nam je Bog spregovoril tudi po besedah apostola Pavla v drugem berilu.

Vse to lahko povežemo s svetima bratoma Cirilom in Metodom. Izobražena Grka iz pomembne družine sta se odpovedala politični karieri, ki se jima je obetala zaradi njune izobrazbe, sposobnosti in ugleda ter odšla oznanjat evangelij slovanskim ljudstvom, ki so zaradi svoje nepismenosti in plemenskega načina življenja veljala za barbarska. S svojim delovanjem sta ne le zasidrala evangelij v njihovih srcih, ampak postavila tudi temelje slovanske kulture in državnosti. Čeprav nista umrla mučeniške smrti, sta pri izvrševanju tega poslanstva dejansko darovala svoje življenje, saj sta vztrajala kljub hudemu nasprotovanju politične in cerkvene oblasti, dokler se nista iztrošila. Vendar njuna žrtev ni bila zaman. Ne le zaradi sadov njunega dela za Slovane, pač pa tudi zanju. Kot pravi Jezus: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu«. Sveta brata nam s svojim življenjem govorita, da se odpoved, žrtev, zvestoba in predanost – splačajo. Z odpovedjo, žrtvijo, zvestobo in predanostjo več pridobimo, kot izgubimo. Čeprav pogosto mislimo ravno nasprotno. A to je le prevara greha.

Naj nas sveta brata s svojim zgledom spodbudita, s svojo priprošnjo pri Bogu pa izprosita moč, da bomo sledili njunemu in s tem Jezusovemu zgledu pri poslanstvu, ki ga opravljamo: pri poslanstvu moža ali žene, matere ali očeta, pri poslanstvu otroka, pri poslanstvu krstnega in birmanskega botra, pri poslanstvu dedka ali babice, pri poslanstvu prijatelja, soseda, sodelavca, uslužbenca, krajana in državljana.

Vse od naštetega je poslanstvo. In pri vsem naštetem lahko obrnemo hrbet sebičnosti, se odločimo za odpoved in žrtev v dobro bližnjih ter smo zvesti in predani.

Pri vsem naštetem smo lahko učenci Jezusa Kristusa in tako sledimo zgledu, ki sta nam ga zapustila tudi sveta brata Ciril in Metod.



Luka Mihevc, župr.

SVETA TROJICA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel Nikodému:

»Bog je svet tako ljubil,

da je dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil,

ampak bi imel večno življenje.

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil,

ampak da bi se svet po njem rešil.

Kdor vanj veruje, se mu ne sódi;

kdor pa ne veruje, je že sojen,

ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.«



(Jn 3, 16-18)





Drage sestre in dragi bratje!

Starodavni zapisi in arheološke najdbe pričajo, da vernost spada k človekovemu bistvu – človek je bil od nekdaj vernik. Veroval je bodisi v enega Boga, bodisi v več bogov. O njem oz. njih je imel zelo različne predstave. Vsako človeško domišljijo pa presega vsebina današnjega praznika – da je en Bog občestvo treh Oseb. Za Sveto Trojico sploh ne bi vedeli, če nam ne bi povedal Bog sam – po Jezusu Kristusu, ki je učlovečena Druga Božja Oseba. En sam Bog v treh Osebah – na prvi pogled malo čudno, a vendar logično. Ob listanju po Svetem pismu lahko hitro spoznamo, kar je ubesedil tudi apostol Janez v svojem pismu – da je Bog ljubezen. Za ljubezen pa je bistven odnos do drugega. Ni ljubezni brez drugega. Že nepopolna človeška ljubezen združuje v skupnost – bodisi zakonsko, bodisi družinsko, bodisi prijateljsko. Popolna Božja ljubezen združuje tri različne Božje Osebe v enega samega Boga. Mi vsi in vse, kar obstaja, je znamenje ljubezni med Božjimi Osebami. Ljubezen je namreč rodovitna, odprta navzven. Iz prekipevajoče Ljubezni med Božjimi Osebami se je rodilo vse, kar obstaja, še več: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina«, smo slišali Jezusa v današnjem odlomku evangelija.

V Svetem pismu beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Zato nas razodetje današnjega praznika spodbuja, da se naša podobnost Bogu odraža v takšnih odnosih, po katerih bomo dar za druge.  



Luka Mihevc, župr.

BINKOŠTI – leto A - 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Pod noč tistega dne, prvega v tednu,

ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali,

iz strahu pred Judi zaklenjena,

je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel:

»Mir vam bodi!«

In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.

Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

Tedaj jim je Jezus spet rekel:

»Mir vam bodi!

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal:

»Prejmíte Svetega Duha!

Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni;

katerim jih zadržite, so jim zadržani.«



(Jn 20, 19-23)





Drage sestre in dragi bratje!

Strah je stalen spremljevalec človekovega življenja. Na nas je pripojen kot senca, ki nas spremlja; z nami raste in se razvija. Marsičesa nas je lahko strah. Strah nas je ljudi, strah nas je živali, strah nas je osamljenosti, strah nas je revščine, strah nas je teme, strah nas je zavrnitve, strah nas je vožnje z letalom, strah nas je višine, strah nas je smrti, strah nas je bolezni, strah nas je starosti, strah nas je za ugled, strah nas je za naše bližnje, strah nas je za službo in še bi lahko naštevali.

Strah nas pogosto usmerja, vodi naše misli, besede in dejanja. Učence je, kot smo slišali v odlomku evangelija, skril za zaklenjena vrata. Tam so se potuhnili in trepetali za svoje življenje. Bilo jih je strah, da bi jih doletela enaka usoda kot njihovega Učitelja, ki so ga nasprotniki prijeli, proti njemu »zmontirali« proces, ga mučili in ubili.

Med tako prestrašene je stopil Jezus. Verjetno jih je s tem še dodatno prestrašil, saj je to storil skozi zaklenjena vrata. Poleg tega ni imel tam kaj iskati. Bil je vendar mrtev! Gotovo je kdo od njih pomislil, da vidi prikazen. In najbrž kdo, da se jim je od strahu zmešalo.

Jezus jih miri z besedami: »Mir vam bodi!« In se legitimira – tako, da jim pokaže prebodene roke in stran. To niso samo znamenja, da je res On, ampak tudi znamenja Njegove ljubezni. Do njih in do nas.

Takrat so si učenci oddahnili. Njihov strah je izpuhtel. Temelj strahu je namreč nezaupanje. Nezaupanje pa lahko premaga samo zaupanje. Zaupanje, ki ga v sebi vključuje ljubezen.

Jezus je nadaljeval: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Poslanstvo Jezusovih učencev nekoč in danes – torej tudi naše poslanstvo – je premagovanje strahu. Da dovolimo ali omogočimo Božji ljubezni, da premaga naše strahove in da Božjo ljubezen, ki ji pridružimo tudi svojo, prinašamo drugim in tako tudi njim pomagamo premagovati njihove strahove. Naj nam moč Svetega Duha pomaga izpolnjevati to poslanstvo!



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes