• Rotate
  • 1

7. VELIKONOČNA – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal:

»Oče, prišla je ura.

Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe,

kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom,

da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal.

Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga,

in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.

Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo,

ki si mi ga dal, da ga opravim.

In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom,

ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet.

Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta.

Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede.

Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe;

kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim.

Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe,

in verovali, da si me ti poslal.

Jaz prosim zanje.

Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji;

in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje

in poveličan sem v njih.

Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi.

Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal,

da bodo eno kakor midva.«



(Jn 17, 1-11a)

Drage sestre in dragi bratje!

Jezusove besede iz odlomka evangelija, ki smo ga pravkar slišali, so del Njegove molitve pri zadnji večerji, pred Njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, s čimer je dokončal svoje poslanstvo na zemlji – dosegel namen, zaradi katerega je prišel na svet. Ker je z Očetom govoril vpričo svojih učencev, vemo, da so bile Njegove besede namenjene tudi njim in po njih nam vsem.

»Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim«, smo ga slišali.

Po zakramentu sv. krsta smo postali kristjani – dobili smo ime po Kristusu, in z imenom tudi Njegovo poslanstvo: poveličati Boga. Kako? Po Jezusovih besedah tako, da opravimo delo, ki nam ga je dal. Vsak človek, vsak izmed nas je na tem svetu z namenom, ki ga je v nas položil Bog. Naša naloga je, da ta namen odkrijemo in ga uresničimo. Tako bomo poveličali Boga, ga naredili velikega v svojem življenju. Današnji odlomek evangelija nam daje priložnost, da se vprašamo, kdo (ali kaj) je v mojem življenju velik. Kdo (ali kaj) je v mojem življenju največji. Je to res Bog? Ali pa kdo drug? Morda kar jaz sam? Mogoče pa niti ne »nekdo«, ampak »nekaj«?

Spomnimo se besed blažene matere Terezije, ki so že prešle v pregovor: »Če je Bog na prvem mestu, je vsaka stvar na pravem mestu.«

Slišali smo Jezusa, da je molil za svoje učence – ne samo za takratne, ampak tudi za učence vseh časov. Tudi za nas. Naj njegova molitev za nas ne bo zaman.

Luka Mihevc

5. VELIKONOČNA – leto A / 2011



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel:

Odhajam, da vam pripravim prostor?

Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi,

da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.«

Tomaž mu je rekel:

»Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

Jezus mu je dejal:

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta.

Od zdaj ga poznate in videli ste ga.«

Filip mu je rekel:

»Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu je dejal:

»Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?

Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹

Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?

Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe;

ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela.

Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni;

če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.

Resnično, resnično, povem vam:

Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal,

in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«                     (Jn 14, 1-12)

Drage sestre in dragi bratje!

Ko sem bil v 5. razredu osnovne šole, sem prvič prebral roman Henrika Sienkievitcza Quo vadis. Največji vtis so name naredili prvi kristjani, ki so opisani v njem. Pravi svetniki! Pravzaprav so opisani zelo podobno kot v 2. poglavju Apostolskih del, kjer beremo: »Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.«

Idealna skupnost, ni kaj. Vendar v Apostolskih delih ni samo 2. poglavje. V današnjem berilu iz 6. poglavja Apostolskih del smo slišali: »Tiste dni je število učencev naraščalo. Helenisti pa so začeli godrnjati čez Hebrejce …« Že od vsega začetka so torej v Cerkvi nesoglasja med posameznimi strujami. Helenisti – torej krščanski Judje iz tujine, ki so govorili in molili grško, so godrnjali, ker so hebrejci – krščanski Judje iz Izraela, ki so govorili aramejsko in molili hebrejsko – nanje očitno gledali zviška, kot na drugorazredne vernike. Očitno so na nesoglasja obsojene prav vse človeške skupnosti. Tudi v tem lahko vidimo posledice izvirnega greha. V vsej zgodovini je do nesoglasij prihajalo v Cerkvi, do nesoglasij prihaja znotraj narodov – to slovenski narod zelo dobro ve - , do nesoglasij prihaja znotraj družin, do nesoglasij slej ko prej pride v zakonu.

In kaj je treba v tem primeru storiti?

Kaj so storili apostoli?

Najprej so sklicali zbor učencev in se pogovorili. Vendar pogovor ni ostal samo v dimenzijah človeške modrosti in iskanja rešitev. V pogovor je bil z molitvijo vključen Gospod. Dialog je pot reševanja konfliktov, sporov, nesoglasij. Dialog z Bogom in drugimi ljudmi. Dialog, ki vključuje govorjenje, predvsem pa poslušanje. Dialog, s katerim ponudimo roko svojemu bližnjemu in sežemo v roko, ki nam jo ves čas ponuja Bog. Samo s takim vertikalno – horizontalnim dialogom najdemo pravo rešitev.

Na to pot nas vabi tudi Jezus. On, ki je pot. On, ki je najprej sam živel to, kar uči nas. On, ki je resnica. Resnica, ki je tudi sodobni relativizem ne more ovreči. On, ki je življenje. Življenje tega sveta in življenje v polnosti v novem stvarstvu.

Luka Mihevc

4. VELIKONOČNA – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus:

»Resnično, resnično, povem vam:

Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata,

ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.

Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac.

Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas

in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje.

Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi

in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.

Za tujcem pa ne bodo šle,

ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril.

Jezus je znova spregovóril:

»Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce.

Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji,

toda ovce jih niso poslušale.

Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil;

hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo.

Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje.

Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«



(Jn 10, 1-10)







Drage sestre in dragi bratje!

Vrata so eden najboljših izumov. Postala so pomemben del našega vsakdana. Zaprta vrata nam dajejo mir in varnost, odprta pa nam omogočajo prehod iz enega prostora v drugega, skoznje vstopimo tja, kamor smo namenjeni, in tako pridemo na cilj. Kot smo slišali, jih je Jezus uporabil za prispodobo samega sebe. Skozi Njega ali po Njem je Bog stopil k človeku in po Njem lahko človek stopi k Bogu. Jezus nam – kot vrata – daje mir in varnost ter vodi do cilja.

Do teh glavnih Vrat vodi veliko drugih vrat. Še posebno sedem vrat, ki jih imenujemo zakramenti. Danes, na Nedeljo Dobrega pastirja, smo osredotočeni na zakrament svetega reda ali službenega duhovništva.

Sveti papež Janez Pavel II. pravi: »Cerkev zelo potrebuje duhovnike. To je ena glavnih prošenj krščanskih skupnosti. Jezus si ni zamislil Cerkve brez duhovnikov. Če primanjkuje duhovnikov, primanjkuje Jezusa, primanjkuje svete evharistije, primanjkuje odpuščanja. Krščansko občestvo ne more ravnodušno in brezbrižno sprejemati upadanja števila duhovnih poklicev.«

Ob tem se spomnimo Jezusovih besed: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev.«

Število in svetost duhovnikov je torej odvisna tudi od naše molitve. Dobro je, da se tega zavedamo. In tudi ukrepamo.



Luka Mihevc

9. NEDELJA MED LETOM / Sv. Rešnje Telo in Kri – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus končal vse svoje besede pred ljudstvom, ki ga je poslušalo,

in prišel v Kafarnáum.

Neki stotnik pa je imel na smrt bolnega služabnika, ki mu je bil zelo drag.

Ko je slišal za Jezusa, je poslal k njemu judovske starešine s prošnjo,

da bi prišel in rešil njegovega služabnika.

Prišli so k Jezusu in ga vneto prosili:

»Vreden je, da mu to storiš. Rad ima naš narod in shodnico nam je sezidal.«

Jezus je šel z njimi.

Ko ni bil več daleč od hiše, je stotnik poslal prijatelje s sporočilom:

»Gospod, ne trudi se, saj nisem vreden, da prideš pod mojo streho.

Zato se tudi sam nisem imel za vrednega, da bi prišel k tebi,

ampak reci besedo in moj služabnik bo ozdravljen.

Tudi jaz moram poslušati ukaze pa tudi sam imam vojake pod seboj

in rečem temu: ›Pojdi‹ in gre; in drugemu: ›Pridi‹ in pride;

in svojemu služabniku: ›Stôri to‹ in storí.«

Ko je Jezus to slišal, se je začudil nad njim.

Obrnil se je k množici, ki ga je spremljala, in rekel:

»Povem vam: Niti v Izraelu nisem našel tolikšne vere.«

In ko so se poslanci vrnili domov, so našli služabnika zdravega.



(Lk 7, 1-10)





Drage sestre in dragi bratje!

Pred štirinajstimi dnevi, na Binkošti, smo zaključili velikonočno praznovanje in vstopili v obdobje bogoslužnega leta, ki mu pravimo čas med letom. Delček tega časa obhajamo med božičnim in postnim časom, med praznikom Jezusovega krsta in Pepelnico; drugi, večji del, pa med velikonočnim in adventnim časom, med Binkoštmi in Prvo adventno nedeljo. V času med letom pri nedeljskih odlomkih evangelija poslušamo o Jezusovih besedah in dejanjih v času njegovega triletnega javnega delovanja. Danes smo slišali, kako je prišel v Kafarnaum, mestece ob Genezareškem jezeru v Galileji, pokrajini, kjer je bil Jezus doma. Galileja, v kateri stoji tudi Jezusovo domače mesto Nazaret, leži severno od Judeje, kjer stojita Jezusovo rojstno mesto Betlehem, in Jeruzalem, kraj njegove smrti in vstajenja. V času njegovega javnega delovanja je Jezusa redko kdaj kaj presenetilo. Današnji odlomek evangelija poroča o takem dogodku. Jezusa je presenetila vera rimskega stotnika, pogana, Rimljana, častnika okupatorske vojske, vojske Rimskega imperija, ki si je prilastil Jezusovo domovino. Zaradi njegove vere tega stotnika Jezus postavi za zgled. Cerkev ga v svojem spominu ne ohranja ne le z zapisom v evangeliju, ampak tudi s ponavljanjem njegovih besed pri vsaki sveti maši. Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Te besede izgovarjamo pri vsaki sveti maši tik preden prejmemo obhajilo, Jezusovo evharistično telo. Te besede izražajo našo vero, da je evharistični kruh, hostija, resnično Jezusovo telo. Tako nam zagotavlja Jezus sam: »Vzemite in jejta, to je moje telo, ki se daje za vas.« Stotnik, ki ga Jezus postavlja za zgled, je imel srce za svojega služabnika, srce za Jude, ki jih ni zatiral, pač pa jim je pomagal, in srce, ki je prepoznalo, kdo je Jezus. Vsi poznamo misel iz Malega princa: »Če hočeš videti, moraš gledati s srcem.« Vera temelji na zaupanju, zaupanje pa izvira iz ljubezni, katere simbol je srce. Naj je bo čim več v našem življenju, da ne bomo samo gledali, ampak tudi videli.



Luka Mihevc

BINKOŠTI – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi;

jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika,

da bo ostal pri vas vekomaj.

Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede

in moj Oče ga bo ljubil.

Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed;

in beseda, ki jo slišite, ni moja,

ampak od Očeta, ki me je poslal.

To vam povem, dokler sem še med vami.

Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu,

vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«



(Jn 14, 15-16.23b-26)





Drage sestre in dragi bratje!

Besede ljubim te, rad te imam, imajo težo, vrednost, samo, če jih spremljajo dejanja, ki jih potrjujejo. Ali res ljubimo, imamo radi naše bližnje, kažejo naša dejanja. Ali res ljubimo, imamo radi sami sebe, kažejo naša dejanja. Ali res ljubimo, imamo radi Boga, kažejo naša dejanja. Ljubezen do bližnjih pomeni delati tisto, kar je dobro za naše bližnje. (Pa čeprav včasih to ni tisto, kar je našim bližnjim všeč.) Ljubezen do sebe pomeni delati tisto, kar je dobro za nas. (Pa čeprav pogosto to ni tisto, kar nam je všeč.) Ljubezen do Boga pa pomeni izpolnjevati njegove zapovedi. Kot smo slišali Jezusa v odlomku evangelija: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi ... Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede ... Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed ...« Bog nam daje zapovedi, ker nas ljubi. Njegove zapovedi so znamenje njegove ljubezni do nas. Vse zapovedi nas namreč usmerjajo k ljubezni do bližnjih in sebe. Narekujejo nam, da bližnjim in sebi delamo dobro. In tako postajamo boljši, dobri. Bolj podobni Bogu. In zato bolj človeški, bolj ljudje, saj vemo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Bolj ko smo podobni Bogu, bližje smo svojemu bistvu in bližje smo Bogu. Jezus pravi: »Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Oče in Sin prebivata pri nas po svojem Duhu. Kot pravi Jezus: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj.« Sveti Duh, Tolažnik, kot ga imenuje Jezus, je Božja navzočnost pri nas in v nas. Božja navzočnost, ki v nas in po nas deluje. Jezus pravi: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Sveti Duh iz Jezusovih simpatizerjev dela Jezusove učence, ki hodijo za njim; sodelavce, ki delajo, kar dela on. Seveda pa je za Božje delovanje v nas potrebno naše sodelovanje. Potrebno je združiti svojo moč z Božjo močjo, ki je v nas po krstu, birmi in drugih zakramentih.



Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro,

kamor jim je bil Jezus naročil.

Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili,

nekateri pa so dvomili.

Jezus je pristopil in jim spregovoril:

»Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.

Pojdite torej in poučujte vse narode.

Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha

in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!

In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«



(Mt 28, 16-20)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezusovo poslednje naročilo učencem pred njegovim vnebohodom – naj gredo po svetu, poučujejo vse narode, jih krščujejo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ter jih učijo njegovih zapovedi – so apostoli vestno izpolnili - tudi za ceno svojega življenja. Zato smo mi danes kristjani. Bili smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, kar pomeni, da smo bili zaznamovani s Sveto Trojico. Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi. Od vsega začetka je bil človek zaznamovan z Bogom. Vendar je z grehom prevzel drugačno podobo. S krstom pa ne le postane ponovno Božja podoba, ampak nadgrajena Božja podoba. Postane znamenje Svete Trojice. Očeta, ki ustvarja, Sina, ki odrešuje in Svetega Duha, ki posvečuje. Seveda pa samo krst ni dovolj. Potrebna je tudi osebna odločitev, zvestoba tej odločitvi in sodelovanje z milostjo, ki smo jo prejeli pri krstu in jo prejemamo po drugih zakramentih. Današnji praznik je priložnost, da se vprašamo, v kolikšni meri smo odsev Svete Trojice. Kaj v življenju ustvarjamo? Ali je iz našega življenja razvidno, da smo odrešeni? Ali prinašamo drugim odrešenje? Ali posvečujemo sebe in svoje bližnje? Samo s svojo močjo vsega tega ne zmoremo. Potrebujemo Božjo pomoč. In Jezus je, kot smo slišali v današnjem odlomku evangelija, vedno z nami. Bodimo tudi mi z Njim!



Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil:

»Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal,

da bodo eno kakor midva.

Dokler sem bil z njimi,

sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal.

Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil,

razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo.

Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu,

da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja.

Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil,

ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.

Ne prosim, da jih vzameš s sveta,

ampak da jih obvaruješ hudega.

Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.

Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.

Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal med svet,

in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«



(Jn 17, 11b-19)





Drage sestre in dragi bratje!

Preden je Jezus za nas trpel, umrl, vstal od mrtvih in odšel v nebeško slavo, je molil. V delu molitve, ki smo jo pravkar slišali v odlomku evangelija, je molil za svoje učence. Ne samo tiste učence, ki so bili takrat z Njim, ampak za svoje učence vseh časov. Torej tudi za nas. Kristjani smo Jezusovi učenci. To pomeni, da se od Njega učimo, da mu sledimo, da se mu trudimo biti podobni. Tudi tako, da se distanciramo od sveta, v katerem živimo. »Nikar se ne prilagajajte temu svetu,« nas svari Bog po apostolu Pavlu, »ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Jezus v molitvi pravi za svoje učence, torej tudi za nas: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Nemogoče je biti kristjan in živeti tako, kot nam narekuje ta svet. Zalomi se že pri osnovi – pri desetih Božjih zapovedih. Prva, »Veruj v enega Boga«, je v popolnem nasprotju s čaščenjem malikov, ki je prisotno v svetu. Eden od mnogih, ki se mu klanja svet, je denar. »Denar je sveta vladar«, pravi rek, katerega resničnost potrjuje tudi kriza, ki je izbruhnila nekaj let nazaj in še vedno odzvanja. Povzročilo jo je prav čaščenje tega malika.

Svet ne skruni samo Božjega imena, pred čemer nas svari druga zapoved, ampak tudi Božjo podobo – človeka in njegovo dostojanstvo, ter Božje stvarstvo, kar tudi občutimo, saj narava ne prizanaša svojim škodljivcem. Gospodov dan v svetu ne obstaja. Ni časa, ki bi bil posvečen Bogu in ki bi ga Bog posvečeval s svojo navzočnostjo. Svet ne razlikuje med svetim in posvetnim časom. Tudi zato je danes za toliko ljudi vse skupaj en dolgčas, ki ga poskušajo pregnati na načine, s katerimi škodujejo sami sebi.

V svetu ni več niti tistega minimalnega spoštovanja očeta in matere, da bi jima priznaval nenadomestljivo vlogo pri spočetju, rojstvu in vzgoji otroka. Lahko ju nadomestita dva očeta ali dve mami.

Zapoved »Ne ubijaj« navidez trdno stoji, vendar ne velja za nerojenega otroka. V tem primeru je ubijanje pravica in vrednota.

Zapoved »Ne nečistuj« danes tudi za mnoge, ki se imajo za kristjane, več ne obstaja. Za posameznika, potopljenega v logiko tega sveta, so drugi sredstvo za njegovo zadovoljevanje.

Če kradeš in lažeš, pomeni, da si iznajdljiv in znaš poskrbeti zase.

Enako če stremiš po tem, da bi bilo tvoje vse, kar ti poželi srce.

Po Jezusovih besedah je ključ za razumevanje in pravilno izpolnjevanje Božjih zapovedi ljubezen. Gonilna sila v svetu pa je ravno njeno nasprotje, sebičnost.

Zato Jezus pravi, da njegovi učenci nismo od sveta. In zato nas pošilja ravno v ta svet, da bi ga spreminjali. Da bi mu ponudili alternativo.



Luka Mihevc

5. VELIKONOČNA – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik.

Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani;

in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.

Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal.

Ostanite v meni in jaz v vas.

Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti,

tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.

Jaz sem trta, vi mladike.

Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu,

kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

Če kdo ne ostane v meni,

ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši.

Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo.

Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas,

prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.

V tem je poveličan moj Oče,

da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«



(Jn 15, 1-8)





Drage sestre in dragi bratje!

Za nami je teden obujanja in promoviranja NOB pravljic in socialistične ideologije. Prav neverjetno je, kako prepričljivo in prepričano SFRJ nostalgiki prikrivajo resnico, da je socializem največja nesreča za slovenski narod v vsej zgodovini. Nihče ni pobil toliko Slovenk in Slovencev, zanetil tolikšnega sovraštva in zasejal takšnega razdora v našem narodu kot komunisti med in po 2. svetovni vojni. In zakaj? Da bi najprej dobili in nato obdržali oblast. Ta cilj jim je uspelo doseči z »diskreditacijo in likvidacijo« ideoloških nasprotnikov, prevaro, zastraševanjem, nadzorom in pranjem možganov. Vse to pa na temelju laži, ki je nesmrtna duša komunizma, kar občutimo vedno bolj. Z lažjo sta umazana tudi oba praznika minulega tedna. Če 27. aprilu odstranimo »make up«, se soočimo z dejstvom, da je Komunistična partija pri nas izkoristila 2. svetovno vojno ter zlorabila in onečastila boj proti okupatorju za prevzem oblasti. Ta je tudi »cilj iz ozadja« prvomajskega čaščenja dela in delavcev. Pravice delavcev so bile za Komunistično partijo zgolj navidezno cilj. V resnici pa sredstvo za dosego pravega cilja. Oblasti. »Delu čast in oblast« je geslo za naivne. Delavci v SFRJ niso imeli nobene oblasti. Imela jo je Komunistična partija. Delavci so bili njena izbira zato, ker so bili lahko vodljivi. Meščanstvo kot nosilec gospodarskega razvoja in kmetje z zdravo kmečko pametjo to pač niso bili. Brezrazredna družba, ki naj bi jo Partija uvedla, v socializmu ni nikoli obstajala. Bila je zgolj izgovor, da je prejšnjo elito lahko zamenjala nova. Slabša. Noben naš cesar iz dinastije Habsburžanov si ni privoščil toliko kot tovariš Tito. Tudi Karađorđevići, ki so bili kulturno in mentalno precej nižje od Habsburžanov, ne. In nobeno plemstvo nemške narodnosti, ki je imelo v fevdalni posesti zemljo današnje Slovenije, ni prelilo toliko slovenske krvi, kot njihovi rdeči nasledniki. Celo nacisti in fašisti med okupacijo ne. Zato je nevzdržno poslušati brezsramno ponavljanje starih pravljic ob priložnostih, kakršne so bile minuli teden. In zastrašujoče, koliko ljudi jim še vedno verjame. Laži, ki so se lajnale 50 let je očitno večina sprejela za resnico. Kot kaže bomo res potrebovali vsaj še 50 let, da se jih bomo osvobodili. Pa čeprav so zgodovinska dejstva preverjena in preverljiva. Vsak, ki ga zanima resnica o medvojnem in povojnem dogajanju pri nas, ji lahko pride do dna. Seveda pa se je za to treba potruditi in najprej to sploh hoteti. Sprejeti in ponavljati staro flancanje politične propagande totalitarnega režima, je gotovo lažje. Ni pa prav. »Resnica vas bo osvobodila«, pravi Jezus. Kristjani moramo biti zavezani resnici. In to je lahko eden od naših pomembnih prispevkov v slovenski družbi. Jezus nam govori: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Sol jedi izboljša okus. Luč razsvetli temo. To je naša naloga. Za njeno izpolnjevanje pa moramo kot mladike črpati moč iz Trte. Kristusa. Ne moremo biti kristjani brez Kristusa. Janez Stanovnik, občasni kričač na NOB maškaradah, ki zase pravi, da je krščanski socialist, je dejal, da se komunizem zgleduje po originalnem krščanstvu. Videli smo, kam je pripeljalo to krščanstvo brez Kristusa. Tako kot je francoska revolucija pod geslom »svoboda, enakost in bratstvo« Francijo skoraj utopila v krvi, je tudi komunizem v takšni ali drugačni obliki, povsod, kjer je zavladal, izvajal teror. Krščanske ideje brez Kristusa niso dovolj. So le besede, iztrgane iz konteksta, ki lahko postanejo pretveza za uresničevanje sebičnih, prav nič plemenitih interesov. Upor zatiranega naroda proti okupatorju je legitimno dejanje. Prav tako boj za pravice delavcev. Vendar mora biti cilj obojega svoboda naroda in pravica delavcev. Ne pa osebna korist, privilegiji in oblast skupine, ki izkoristi trenutek in se okoristi na račun drugih.



Luka Mihevc

Ob 70. obletnici konca Druge svetovne vojne



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik.

Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani;

in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu.

Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal.

Ostanite v meni in jaz v vas.

Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti,

tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.

Jaz sem trta, vi mladike.

Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu,

kajti brez mene ne morete ničesar storiti.

Če kdo ne ostane v meni,

ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši.

Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo.

Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas,

prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo.

V tem je poveličan moj Oče,

da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«



(Jn 15, 1-8)





Drage sestre in dragi bratje!

Za nami je teden obujanja in promoviranja NOB pravljic in socialistične ideologije. Prav neverjetno je, kako prepričljivo in prepričano SFRJ nostalgiki prikrivajo resnico, da je socializem največja nesreča za slovenski narod v vsej zgodovini. Nihče ni pobil toliko Slovenk in Slovencev, zanetil tolikšnega sovraštva in zasejal takšnega razdora v našem narodu kot komunisti med in po 2. svetovni vojni. In zakaj? Da bi najprej dobili in nato obdržali oblast. Ta cilj jim je uspelo doseči z »diskreditacijo in likvidacijo« ideoloških nasprotnikov, prevaro, zastraševanjem, nadzorom in pranjem možganov. Vse to pa na temelju laži, ki je nesmrtna duša komunizma, kar občutimo vedno bolj. Z lažjo sta umazana tudi oba praznika minulega tedna. Če 27. aprilu odstranimo »make up«, se soočimo z dejstvom, da je Komunistična partija pri nas izkoristila 2. svetovno vojno ter zlorabila in onečastila boj proti okupatorju za prevzem oblasti. Ta je tudi »cilj iz ozadja« prvomajskega čaščenja dela in delavcev. Pravice delavcev so bile za Komunistično partijo zgolj navidezno cilj. V resnici pa sredstvo za dosego pravega cilja. Oblasti. »Delu čast in oblast« je geslo za naivne. Delavci v SFRJ niso imeli nobene oblasti. Imela jo je Komunistična partija. Delavci so bili njena izbira zato, ker so bili lahko vodljivi. Meščanstvo kot nosilec gospodarskega razvoja in kmetje z zdravo kmečko pametjo to pač niso bili. Brezrazredna družba, ki naj bi jo Partija uvedla, v socializmu ni nikoli obstajala. Bila je zgolj izgovor, da je prejšnjo elito lahko zamenjala nova. Slabša. Noben naš cesar iz dinastije Habsburžanov si ni privoščil toliko kot tovariš Tito. Tudi Karađorđevići, ki so bili kulturno in mentalno precej nižje od Habsburžanov, ne. In nobeno plemstvo nemške narodnosti, ki je imelo v fevdalni posesti zemljo današnje Slovenije, ni prelilo toliko slovenske krvi, kot njihovi rdeči nasledniki. Celo nacisti in fašisti med okupacijo ne. Zato je nevzdržno poslušati brezsramno ponavljanje starih pravljic ob priložnostih, kakršne so bile minuli teden. In zastrašujoče, koliko ljudi jim še vedno verjame. Laži, ki so se lajnale 50 let je očitno večina sprejela za resnico. Kot kaže bomo res potrebovali vsaj še 50 let, da se jih bomo osvobodili. Pa čeprav so zgodovinska dejstva preverjena in preverljiva. Vsak, ki ga zanima resnica o medvojnem in povojnem dogajanju pri nas, ji lahko pride do dna. Seveda pa se je za to treba potruditi in najprej to sploh hoteti. Sprejeti in ponavljati staro flancanje politične propagande totalitarnega režima, je gotovo lažje. Ni pa prav. »Resnica vas bo osvobodila«, pravi Jezus. Kristjani moramo biti zavezani resnici. In to je lahko eden od naših pomembnih prispevkov v slovenski družbi. Jezus nam govori: »Vi ste sol zemlje. Vi ste luč sveta.« Sol jedi izboljša okus. Luč razsvetli temo. To je naša naloga. Za njeno izpolnjevanje pa moramo kot mladike črpati moč iz Trte. Kristusa. Ne moremo biti kristjani brez Kristusa. Janez Stanovnik, občasni kričač na NOB maškaradah, ki zase pravi, da je krščanski socialist, je dejal, da se komunizem zgleduje po originalnem krščanstvu. Videli smo, kam je pripeljalo to krščanstvo brez Kristusa. Tako kot je francoska revolucija pod geslom »svoboda, enakost in bratstvo« Francijo skoraj utopila v krvi, je tudi komunizem v takšni ali drugačni obliki, povsod, kjer je zavladal, izvajal teror. Krščanske ideje brez Kristusa niso dovolj. So le besede, iztrgane iz konteksta, ki lahko postanejo pretveza za uresničevanje sebičnih, prav nič plemenitih interesov. Upor zatiranega naroda proti okupatorju je legitimno dejanje. Prav tako boj za pravice delavcev. Vendar mora biti cilj obojega svoboda naroda in pravica delavcev. Ne pa osebna korist, privilegiji in oblast skupine, ki izkoristi trenutek in se okoristi na račun drugih.



Luka Mihevc

6. VELIKONOČNA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi;

jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika,

da bo ostal pri vas vekomaj:

Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna.

Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas.

Ne bom vas zapústil sirot, prišel bom k vam.

Še malo in svet me ne bo več videl, vi pa me boste videli,

ker jaz živim in živeli boste tudi vi.

Tisti dan boste spoznali, da sem jaz v Očetu in vi v meni in jaz v vas.

Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi;

kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče,

in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodél.«



(Jn 14, 15-21)







Drage sestre in dragi bratje!

Kar dvakrat v današnjem odlomku evangelija Jezus poudarja, da ljubezen do njega izkazujemo z izpolnjevanjem zapovedi: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi«; »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi«. Ob tem ne smemo pozabiti, da nam je Bog dal zapovedi zaradi svoje ljubezni do nas. Ni nam jih dal z željo, da bi nam gospodoval, ukazoval in določal, kaj naj delamo, ampak z željo, da bi bili srečni. Zapovedi nas namreč odvračajo od vsega, kar nas vodi v nesrečo. (Prevara greha je ravno v tem, da mislimo, da bomo srečni, če bomo živeli v nasprotju z zapovedmi.) Zapovedi torej izvirajo iz Božje ljubezni do nas in vodijo v našo ljubezen – do Boga, bližnjih in sebe. Jezus poudarja, da je povzetek vseh zapovedi: Ljubi Gospoda, svojega Boga … in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Kako naj ljubimo Boga, bližnje in sebe pa nam je Jezus pokazal. In nam naročil: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.« In kako nas je Jezus ljubil? Iz evangelijev lahko izluščimo štiri lastnosti Jezusove ljubezni. Jezusova ljubezen je svobodna. Jezus pravi: »Nihče mi ne jemlje mojega življenja, ampak ga dajem sam od sebe.«

Jezusova ljubezen je popolna – brez pridržkov, pogojev ali sebičnih preračunavanj. Kot beremo: »Izkazal jim je ljubezen do konca.«

Jezusova ljubezen je zvesta. Jezus obljublja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

In Jezusova ljubezen je rodovitna. Kot pravi sam: »Prišel sem, da bi imeli življenje.«

Če hočemo izpolniti zapoved ljubezni, mora biti tudi naša ljubezen svobodna, popolna, zvesta in rodovitna. To je tudi pogoj, da ji sploh lahko rečemo ljubezen.



Luka Mihevc, župr.

5. VELIKONOČNA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte!

V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel:

Odhajam, da vam pripravim prostor?

Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi,

da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In pot, kamor grem, poznate.«

Tomaž mu je rekel:

»Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?«

Jezus mu je dejal:

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.

Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta.

Od zdaj ga poznate in videli ste ga.«

Filip mu je rekel:

»Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.«

Jezus mu je dejal:

»Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?

Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš reči: ›Pokaži nam Očeta.‹

Mar ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?

Besed, ki vam jih govorim, ne govorim sam od sebe;

ampak Oče, ki je v meni, opravlja svoja dela.

Verujte mi, da sem jaz v Očetu in Oče v meni;

če pa tega ne verujete, verujte zaradi del samih.

Resnično, resnično, povem vam:

Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal,

in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu.«                     (Jn 14, 1-12)

Drage sestre in dragi bratje!

Ob Jezusovem vprašanju iz današnjega evangelija: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« si lahko tudi mi postavimo vprašanje, kako dobro poznamo Jezusa.

Ga poznamo tako, kot poznamo nekoga, ki ga videvamo v časopisu ali na televiziji?

Ali ga poznamo tako, kot poznamo prodajalko v trgovini, kamor gremo, ko nekaj potrebujemo?

Ga poznamo tako, kot poznamo nekoga, ki ga dnevno srečujemo na cesti ali v trgovini, pa ga premalo poznamo, da bi ga pozdravili?

Ga poznamo, kot poznamo soseda, ki ga iz vljudnosti pozdravimo, kaj več pa z njim ne spregovorimo?

Ga poznamo, kot poznamo nekoga, ki nas na ulici prosi za pomoč, a ga ignoriramo, saj imamo za to socialne službe, Karitas in Rdeči križ?

Ga poznamo kot sorodnika, s katerim se srečamo le 1. novembra na pokopališču?

Ga poznamo tako, kot poznamo nekoga, ki ga dobro poznamo takrat, ko od njega nekaj potrebujemo, sicer pa ne?

Ali pa ga poznamo, kot poznamo prijatelja, ki nam veliko pomeni ali še več: kot življenjskega partnerja?

Pomembno je, kako dobro poznamo Jezusa.

Poznati Jezusa namreč pomeni poznati pot, resnico in življenje.



Luka Mihevc, župr.

4. VELIKONOČNA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus:

»Resnično, resnično, povem vam:

Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata,

ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar.

Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac.

Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas

in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje.

Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi

in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas.

Za tujcem pa ne bodo šle,

ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«

Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril.

Jezus je znova spregovóril:

»Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce.

Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji,

toda ovce jih niso poslušale.

Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil;

hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo.

Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje.

Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«



(Jn 10, 1-10)









Drage sestre in dragi bratje!

Vrata so eden najboljših izumov. Postala so pomemben del našega vsakdana. Zaprta vrata nam dajejo mir in varnost, odprta pa nam omogočajo prehod iz enega prostora v drugega, skoznje vstopimo tja, kamor smo namenjeni, in tako pridemo na cilj. Kot smo slišali, jih je Jezus uporabil za prispodobo samega sebe. Skozi Njega ali po Njem je Bog stopil k človeku in po Njem lahko človek stopi k Bogu. Jezus nam – kot vrata – daje mir in varnost ter vodi do cilja.

Do teh najpomembnejših Vrat vodi veliko drugih vrat. Še posebno sedem vrat, ki jih imenujemo zakramenti. Danes, na Nedeljo Dobrega pastirja, smo osredotočeni na zakrament svetega reda ali službenega duhovništva.

Sveti papež Janez Pavel II. pravi: »Cerkev zelo potrebuje duhovnike. To je ena glavnih prošenj krščanskih skupnosti. Jezus si ni zamislil Cerkve brez duhovnikov. Če primanjkuje duhovnikov, primanjkuje Jezusa, primanjkuje svete evharistije, primanjkuje odpuščanja. Krščansko občestvo ne more ravnodušno in brezbrižno sprejemati upadanja števila duhovnih poklicev.«

Temu lahko dodamo Jezusove besede: »Žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev.«

Število in svetost duhovnikov je torej odvisna tudi od naše molitve. Dobro je, da se tega zavedamo. In da tudi ukrepamo.



Luka Mihevc, župr.

3. VELIKONOČNA – leto A – 2014



Iz svetega evangelija po Luku.



Glej, prav tisti dan, prvi po soboti,

sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs

in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema.

Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo.

In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala,

se jima je približal sam Jezus in hodil z njima.

Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala.

Rekel jima je:

»O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?«

Žalostna sta obstala

in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril:

»Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?«

»Kaj neki?« je rekel.

Dejala sta:

»To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom,

ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom;

kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati.

Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.

Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.

Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst.

Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa,

so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle,

kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi.

Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó,

kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel:

»O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse,

kar so povedali preroki!

Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?«

Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki

ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih.

Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni.

On pa se je delal, kakor da gre dalje.

Silila sta ga in govorila:

»Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.«

In vstopil je, da bi ostal pri njiju.

Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil,

razlomil in jima ga dal.

Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala.

On pa je izginil izpred njiju.

In rekla sta drug drugemu:

»Ali ni najino srce gorelo v nama,

ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?«

Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem

ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi.

Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.«

Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti

in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.



(Lk 24, 13-35)









Drage sestre in dragi bratje!

Pot iz Jeruzalema v Emavs je pot, ki jo je večina od nas že kdaj prehodila. Kdo tudi večkrat.

Učenca, ki smo ju spremljali, sta se vračala domov – pretresena in prestrašena zaradi Jezusove usode ter razočarana, ker ni izpolnil njunih pričakovanj. »Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael«, smo ju slišali. Iz Jeruzalema sta verjetno odšla, ker sta se bala zase – da tudi njiju ne bi doletela podobna usoda kot Jezusa, in ker sta bila razočarana nad Jezusom. Pričakovala sta, da je on prerokovani Odrešenik – vendar očitno to ni bil, glede na to, kako je končal. Pripovedovanje žena ju ni ustavilo – kot kaže jih nista jemala resno – in odločila sta se obrniti hrbet Jeruzalemu ter se vrniti domov, v življenje, ki sta ga živela, preden sta spoznala Jezusa.

Koga od nas pa ni Bog že kdaj razočaral? Vsaj mislili smo tako. A Bog nas ne more razočarati. Razočarajo nas lahko le naše predstave o Njem, naši predsodki in napačna pričakovanja. V takšnih trenutkih mu jezni ali naveličani zlahka obrnemo hrbet. Naredimo križ čez Njega. Ga črtamo iz svojega življenja. Nanj več ne računamo. A On nam nikoli ne obrne hrbta. Kakor Popotnik v današnjem odlomku evangelija tudi nas spremlja na poti, pa čeprav vodi stran od Njega. Tudi nam se trudi odpreti oči, da bi ga prepoznali. To pa je navsezadnje odvisno od nas samih; od naše pripravljenosti, da spregledamo. Če oči trmasto tiščimo zaprte, pač ne moremo videti. Če okoli sebe gledamo z razočaranjem, jezo, predsodki, napačnimi predstavami, strahom ali dvomom – pač ne moremo videti prave slike. Šele ko prisluhnemo Sopotniku, Njegovemu glasu v nas in dogodkom, po katerih nas vodi, se nam odprejo oči. In obrnemo hrbet Emavsu.

V času od Velike noči do poletnih počitnic po naših župnijah potekajo slovesnosti sv. birme. Vsako leto smo priča množičnemu pohodu mladih iz Jeruzalema v Emavs. To ni razlog za kritiziranje današnje mladine, ampak priložnost, da vprašamo sami sebe, kakšni oznanjevalci in pričevalci smo. In priložnost, da postanemo tudi mi sopotniki, po katerih bo Gospod v mladih srcih zanetil ogenj, ki jih bo popeljal iz Emavsa v Jeruzalem.



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes