• Rotate
  • 1

6. VELIKONOČNA NEDELJA – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede

in moj Oče ga bo ljubil.

Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.

Kdor me ne ljubi, se ne drží mojih besed;

in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal.

To sem vam povedal, dokler sem še med vami.

Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu,

vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.

Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.

Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaší.

Slišali ste, da sem vam rekel: ›Odhajam in pridem k vam.‹

Če bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu,

saj je Oče večji od mene.

In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi,

da boste verovali, ko se zgodi.«



(Jn 14, 23-29)





Drage sestre in dragi bratje!

Marsikdo misli, da je kristjan zaradi zakramentov, ki jih je prejel. Vendar samo zakramenti ne naredijo kristjana. Kristjan je kristjan zaradi svojega življenja. Zaradi načina življenja, zaradi življenjskega sloga, življenjskega stila. Zakramenti so namenjeni vzdrževanju tega stila, sloga, načina življenja. Prejemanje zakramentov brez krščanskega življenja ali vsaj prizadevanja zanj je zato norčevanje iz Boga. Božji rop, so rekli temu včasih. Svetoskrunstvo.

Naša pripadnost Kristusu mora biti razvidna iz našega življenja. Razpoznavna. Opazna.

Naša ljubezen do Jezusa je razvidna (ali pa ne) iz našega življenja. Kot pravi Jezus v današnjem odlomku evangelija: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede … Kdor me ne ljubi, se ne drží mojih besed«. Koliko mi pomeni Bog, kaže moje življenje. Kristjani nismo nikoli v zgodovini nosili kakšnih posebnih oblačil ali pokrival in podobno – kot pripadniki drugih verstev. Naše razpoznavno znamenje je bilo in mora biti naše življenje. Način življenja, življenjski slog, stil, ki se kaže v našem razmišljanju, govorjenju in delovanju. Naše razpoznavno znamenje je ljubezen, kot smo slišali Jezusa v odlomku evangelija prejšnje nedelje. Ljubezen, ki niso besede, ampak dejanja. Seveda krščanska ljubezen ni akcija v tem smislu, da smo mi njeni protagonisti, ampak reakcija na Božjo ljubezen do nas. Apostol Janez je zapisal, da ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, ampak da je on nas vzljubil. Naš odgovor na Njegovo ljubezen je naša ljubezen do drugih ljudi. Ljubiti nekoga pomeni delati mu dobro, to je tisto, kar je zanj koristno. Pomagati mu. Ljubezen zato ni vedno samo božanje, trepljanje in kimanje. Jezus pravi: »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari«. Tudi to je ljubezen. Tudi to je pomoč. Za telesno zdravje ne pomaga vedno sladek sirup. Včasih je potrebno tudi grenko zdravilo. In včasih injekcija. Včasih celo skalpel.

Da lahko spoznamo, kakšno dejanje ljubezni potrebuje naš bližnji, pa moramo biti odprti zanj. Imeti moramo odprte oči, ušesa, razum in srce. Da prav vidimo, slišimo, čutimo in razumemo, kaj nam govori, sporoča, s svojimi besedami in dejanji. Vendar je samo odprtost do bližnjega premalo. Odprti moramo biti tudi za Svetega Duha, ki nam govori. Svetega Duha, ki nas, kot pravi Jezus v današnjem odlomku evangelija, uči in spominja. Uči nas biti Jezusovi učenci in spominja nas na Jezusove besede in dejanja. Odprimo svoje oči, ušesa, razum in srce Svetemu Duhu in bodimo Jezusovi učenci! Bodimo kristjani!



Luka Mihevc

5. VELIKONOČNA NEDELJA – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Ko je Juda šel iz dvorane zadnje večerje, je Jezus rekel:

»Zdaj je Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem.

Če je Bog poveličan v njem,

ga bo tudi Bog poveličal v sebi;

in poveličal ga bo takoj.

Otroci, le malo časa bom še z vami.

Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj!

Kakor sem vas jaz ljubil,

tako se tudi vi ljubíte med seboj!

Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci,

če boste med seboj imeli ljubezen.«



(Jn 13, 31-33a. 34-35)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomke iz Svetega pisma, izbrane za današnjo nedeljo, povezuje NOVOST.

V Prvem berilu iz Apostolskih del smo slišali, kako je Bog po oznanjevanju apostola Pavla in Barnabe »poganom odprl vrata vere«. To je bila presenetljiva novost. Prvi kristjani so bili namreč Judje – ki so računali, da bo krščanstvo tudi ostalo v okvirih judovstva. Vendar jih je Bog presenetil.

V Drugem berilu iz Knjige razodetja smo slišali apostola Janeza, ki je v videnju gledal prihodnost: »novo nebo in novo zemljo«, ter slišal Boga rêči: »Glej, vse delam novo!«

V odlomku evangelija smo slišali Jezusa: »Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj!«

Novost, ki jo pooseblja Jezus Kristus, ni prišla nepričakovano. Bog jo je napovedoval že v Stari zavezi po prerokih. V Knjigi preroka Izaije beremo Božjo napoved: »ustvaril bom novo nebo in novo zemljo«. Isti prerok je zapisal tudi Božjo obljubo: »Glejte, nekaj novega storim, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo.«

Po preroku Jeremiju Bog napoveduje sklenitev nove zaveze, po preroku Ezekielu pa govori: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost …«

Podobnih prerokb, napovedi in obljub novosti, ki se je uresničila z Jezusom Kristusom, je v Svetem pismu stare zaveze veliko. Jezus jih dopolnjuje s tem, da našo pozornost iz prihodnosti preusmerja na sedanjost: »Ljubite se med seboj!« Njegovi takratni učenci so ga vzeli zares. Prvi kristjani so izžarevali novost Jezusa Kristusa, zato so močno izstopali v poganskem svetu, ki je takrat prevladoval. In zato so bili privlačna alternativa, ki so ji mnogi sledili. Kljub preganjanjem. Krščanstvo se je v prvih stoletjih, ko je bilo uradno nezaželeno, prepovedano in sankcionirano, širilo veliko hitreje, kot nekaj stoletij kasneje islam, ki se je širil z mečem. Pa ne zaradi sladkosti prepovedanega sadu, pač pa zaradi novosti Jezusa Kristusa, ki je odsevala v življenju prvih kristjanov. Ob tem se lahko vprašamo, ali tudi danes kristjani izstopamo v sodobnem poganskem svetu. Se najde kdo. Večina pa ne. Pa bi morali. A žal je vse več takih, ki so ujetniki shizofrenije posebne vrste: kristjani so takrat, ko so v cerkvi (torej nekaj ur v letu, če seštejemo vse skupaj), ves preostali čas, doma, v službi in v družbi pa so pogani. Marsikomu inovativno uspeva združevati nezdružljivo: teoretično je kristjan, praktično pa pogan. Vse več je kristjanov za Veliko noč in vse manj velikonočnih kristjanov, ki odsevajo novost Jezusa Kristusa, ki nikoli ne zastara ali se postara. Vse bolj so za nas aktualne besede apostola Pavla, ko pravi: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako spreminjajte z obnovo svojega mišljenja, da boste lahko prepoznali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno.«

Če se deklariramo kot kristjani, pa ne jemljemo resno Kristusa in krščanstva, je problem. Ker to pomeni, da ne jemljemo resno sebe. Kar je tragično. In avtodestruktivno, samouničevalno.

Pripadnost Kristusu se mora poznati v našem življenju. Tistem izven cerkvenih zidov.



Luka Mihevc

4. VELIKONOČNA NEDELJA – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel:

»Moje ovce poslušajo moj glas;

jaz jih poznam in hodijo za menoj.

Dajem jim večno življenje;

nikoli se ne bodo pogubile

in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.

Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh,

in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.

Jaz in Oče sva eno.«



(Jn 10, 27-30)





Drage sestre in dragi bratje!

Če ti nekdo reče, da si ovca, je jasno, da te ne hvali. In če za nekoga rečeš, da je ovca, je jasno, da o njem nimaš dobrega mnenja. Če je za nekoga rečeno, da je ovca, pomeni, da ni ravno inteligenten, da ni pokončen, samostojen, da »nima hrbtenice«, da ne razmišlja s svojo glavo, da se prepušča toku, »čredi«, da je plitek, vodljiv … Je Jezus hotel povedati to, ko nas primerja z ovcami? Seveda ne. Pa čeprav bi večkrat lahko. Med človekom, označenim kot ovca v današnjem pomenu besede in človekom, označenim kot ovca v Jezusovem pomenu besede je velika razlika. Pravzaprav nasprotje. Človek – ovca v današnjem pomenu besede je nasprotje od človeka – ovce v Jezusovem pomenu besede. Sicer pa primerjava ljudi z ovcami v tem primeru sploh ni bistvena. Bistvena je primerjava odnosa med pastirjem in ovcami z odnosom med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus tu ni bil inovativen. Uporabil je prispodobo, ki je bila ljudem takrat zelo domača. In zelo pogosta v Svetem pismu stare zaveze. V Knjigi preroka Izaije beremo, da Bog »kakor pastir pase svojo čredo, jo zbira s svojim laktom, jagnjeta nosi v svojem naročju, počasi vodi doječe.« V Knjigi preroka Jeremije beremo, da bo Bog Izraela varoval »kakor pastir svojo čredo.« Sirah je zapisal, da Gospod »opominja, vzgaja in uči in kakor pastir kliče svojo čredo nazaj.« Podobnih besedil je v Svetem pismu stare zaveze veliko. Enega najlepših najdemo v Knjigi preroka Ezekijela, kjer piše: »tako govori Gospod Bog: Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval. Pasel jih bom, kakor je prav.« Prerok Ezekijel je zapisal tudi prerokbo: »Postavil bom čeznje enega pastirja, da jih bo pasel, svojega služabnika Davida. Ta jih bo pasel, ta jim bo pastir.« Prerokba govori o potomcu kralja Davida, o Jezusu. S prispodobo o pastirju in ovcah je Jezus torej povedal, kdo je. In dodal: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce.«

Seveda je spregovoril tudi o ovcah: »Moje ovce poslušajo moj glas … in hodijo za menoj.«

Če nočemo biti ovce v današnjem pomenu besede, prisluhnimo, kaj nam govori Jezus in mu sledimo.



Luka Mihevc

3. VELIKONOČNA NEDELJA – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas se je Jezus spet prikazal učencem pri Tiberijskem jezeru.

Razodel pa se je takóle:

Simon Peter, Tomaž, ki se imenuje Dvojček, Natánael iz galilejske Kane, Zebedęjeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev so bili skupaj.

Simon Peter jim je rekel: »Ribe grem lovit.«

Dejali so mu: »Tudi mi gremo s teboj.«

Odšli so in stopili v čoln, toda tisto noč niso nič ujeli.

Ko se je že zdanilo, je stal Jezus na bregu,

vendar učenci niso vedeli, da je Jezus.

Jezus jim je rekel: »Otroci, imate kaj prigrizniti?«

Odgovorili so mu: »Nič.«

Tedaj jim je rekel: »Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.«

Vrgli so jo, pa je zaradi obilice rib niso mogli izvleči.

Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil, je rekel Petru: »Gospod je.«

Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal vrhnje oblačilo,

ker je bil gol, in se vrgel v jezero.

Drugi učenci so pripluli s čolnom in privlekli mrežo z ribami;

niso bili namreč daleč od brega, le kakih dvesto komolcev.   

Ko so stopili na kôpno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh.

Jezus jim je rekel: »Prinesite ribe, ki ste jih pravkar ujeli!«

Simon Peter se je tedaj vkrcal in potegnil na kopno mrežo, polno velikih rib; bilo jih je sto triinpetdeset.

In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni raztrgala.

Jezus jim je rekel: »Pridite jest!«

Toda nobeden izmed učencev si ga ni drznil vprašati:

»Kdo si ti?«; vedeli so namreč, da je Gospod.

Jezus je prišel, vzel kruh in jim ga ponudil; in prav tako ribo.

To je bilo že tretjič, da se je Jezus razodel učencem, odkar je vstal od mrtvih.  

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru:

»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?«

Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«

Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!«

Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?«

Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.«

Rekel mu je: »Pasi moje ovce!«

Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?«

Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: ›Ali me imaš rad?‹,

in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce!

Resnično, resnično, povem ti:

Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hôtel;

ko pa se boš postaral, boš raztegnil roke

in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš.«

To pa je rekel, da je nakazal, s kakšno smrtjo bo poveličal Boga.

In ko je to rekel, mu je dejal: »Hôdi za menoj!«



(Jn 21, 1-19)





Drage sestre in dragi bratje!

V času svojega zemeljskega življenja, med svojim triletnim javnim delovanjem, je Jezus nekoč vprašal svoje učence, kaj ljudje govorijo o njem. Ko so nehali naštevati, jih je vprašal: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Odgovoril mu je Simon: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.« Jezus mu je na to rekel: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, kajti tega ti nista razodela meso in kri, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Jaz pa ti povem: Ti si Peter, Skala,in na tej skali bom sezidal svojo Cerkevin peklenska vrata je ne bodo premagala.Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« Simon je bil prvi od apostolov, ki je izpovedal vero v Jezusa. Jezus ga je nato preimenoval v Petra (to pomeni Skala), kar ni samo ime, ampak poslanstvo, ki ga v Cerkvi opravljajo tudi Petrovi nasledniki – papeži. Vendar Simon poslanstva Petra še ni začel izvrševati takoj. Ker še ni bil pripravljen na to. Med zadnjo večerjo je Jezusu zatrdil: »Življenje dam zate.« Takrat mu je Jezus odgovoril: »A res? Življenje daš zame? Povem ti: preden bo petelin zapel, pred jutrom, me boš trikrat zatajil.« Čez nekaj ur se je to tudi res zgodilo. Ko so Jezusa aretirali in odpeljali v palačo velikega duhovnika, kjer mu je sodil veliki zbor, je bil Peter zunaj na dvorišču. Ljudje so ga prepoznali: »Tudi ti si eden od učencev tega Jezusa!« Kar je Peter trikrat zanikal: »Ne poznam tega človeka!« In petelin je zapel.

Po svojem vstajenju Jezus Petra ni kaznoval zaradi tega. Ni preklical njegovega poslanstva. Ni ga preimenoval nazaj v Simona. Niti mu ni očital. Jezusov odgovor na trikratno Petrovo zatajitev je bilo trikratno vprašanje: »Ali me ljubiš, ali me imaš rad?«

Zakaj? Zakaj je Jezus postavil Petru to vprašanje? Zakaj ljubezen?

Odgovor na to lahko najdemo pri Jezusu, ki je nekoč za neko javno grešnico dejal: »Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila.«

Odgovor na to vprašanje lahko najdemo tudi na drugih mestih v Svetem pismu.

V Knjigi pregovorov beremo: »Ljubezen pokriva vse napake.«

Apostol Pavel je v Prvem pismu Korinčanom zapisal, da ljubezen »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« V Pismi Kološanom je zapisal, da je ljubezen »vez popolnosti«, v Prvem pismu Timoteju pa, da ljubezen »izvira iz čistega srca, dobre vesti in iskrene vere.«

Apostol Peter je v svojem prvem pismu zapisal: »Ljubezen pokrije množico grehov.«

Apostol Janez pa je zapisal, da je ljubezen od Boga, in vsak, ki ljubi, je »iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.«

Na drugem mestu v Prvem pismu apostola Janeza najdemo tudi besede: »V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah.« Da to drži, so apostoli med drugim dokazali, ko so pred velikim zborom pogumno izpovedali vero v Jezusa, kar smo slišali danes v prvem berilu.

Jezusovo vprašanje: »Ali me ljubiš, ali me imaš rad?« ni namenjeno samo Petru, ampak vsem Jezusovim učencem. Tudi vsakemu od nas. Petru ga je Jezus postavil samo trikrat. Kolikokrat ga je ali bi ga lahko nam, ve vsak zase sam. Pomembno je, da odgovorimo enako kot Peter. In da z dejanji dokažemo, da resno mislimo.



Luka Mihevc

Izhod, temeljna izkušnja poklicanosti



Dragi bratje in sestre!

Četrta velikonočna nedelja nam predstavi podobo Dobrega Pastirja, ki pozna svoje ovce, jih kliče, jih hrani in jih vodi. Na to nedeljo že več kot 50 let obhajamo Svetovni dan molitve za duhovne poklice. Vsakokrat nas spomni na pomembnost molitve, da bi, kot je Jezus rekel svojim učencem: »… gospodar žetve … poslal delavce na svojo žetev.« (Lk 10,2) Jezus to naroči, ko po dva in dva pošlje apostole in dvainsedemdesetere učence, ki jih je bil prej poklical (Lk 10, 1-16). Če je Cerkev »po svoji naravi misijonarska« (Ad gentes, 2), se krščanska poklicanost resnično lahko rodi samo znotraj misijonske izkušnje. Poslušati in slediti glasu Kristusa, Dobrega Pastirja, se mu pustiti pritegniti in voditi ter mu posvetiti svoje življenje, tako pomeni dopustiti Svetemu Duhu, da nas uvede v to misijonsko dogajanje. Sveti Duh v nas prebuja željo in nas opogumlja, da svoje življenje radostno darujemo in ga razdajamo zaradi Božjega kraljestva.

Darovanje lastnega življenja v tej misijonski drži je mogoče le, če smo sposobni iti iz sebe. Zato ob 52. Svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice želim razmišljati prav o tem posebnem »izhodu«, ki je poklic, ali bolje, o našem odgovoru na Božji klic. Ko zaslišimo besedo »izhod«, nam misel takoj pohiti k začetkom čudovite ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodbe, ki vodi preko dramatičnih dni v egiptovskem suženjstvu, Mojzesove poklicanosti, osvoboditve in poti v obljubljeno deželo. Druga Mojzesova knjiga, ki govori o teh dogodkih, predstavlja prapodobo celotne zgodovine odrešenja in tudi temeljno dinamiko krščanske vere. Prehod iz suženjstva starega človeka v novo življenje v Kristusu je odrešenjsko delo, ki nam prihaja po veri (Ef 4,22-24). To prehajanje je pravi in resnični »prehod«, je pot posameznega kristjana in celotne Cerkve, odločilna preusmeritev celotne osebe k Očetu.

Začetek vsakega krščanskega poklica je ta temeljna smer izkušnje vere: verovati pomeni zapustiti samega sebe, zapustiti svojo lagodnost in togost lastnega jaza, da bi svoje življenje lahko osredinili v Jezusu Kristusu. Zapustiti kakor Abraham lastno deželo,  oditi na pot z zaupanjem, vedoč, da bo Bog pokazal pot v novo deželo. Tega »izhoda« ne smemo razumeti kot podcenjevanja lastnega življenja, lastnega čutenja, lastne človečnosti; nasprotno, kdor se poda na pot hoje za Kristusom, najde življenje v izobilju, ko samega sebe dá povsem na razpolago Bogu in njegovemu kraljestvu. Jezus pravi: »Vsak, kdor je zapustil hiše ali brate ali sestre ali očeta ali mater ali otroke ali njive zaradi mojega imena, bo prejel stokratno in dobil v delež večno življenje.« (Mt 19,29) Vse to ima svoje globlje korenine v ljubezni. Kajti krščanska poklicanost je predvsem klic ljubezni, ki priteguje in vodi preko sebe, osebo razsredišči, »sproža nenehen izhod vase zaprtega jaza v jaz, ki se podarja, in prav v tem podarjanju najde sebe in Boga« (Deus Caritas est, 6).

Izkušnja izhoda je osnova krščanskega življenja, še posebej za tiste, ki se odločijo za posebno služenje evangeliju. Je drža stalnega spreobračanja in preobrazbe, stalnega vztrajanja na poti in prehajanja iz smrti v življenje, kar obhajamo v vsej liturgiji: je velikonočna skrivnost. Od Abrahamove do Mojzesove poklicanosti, od Izraelovega popotovanja po puščavi do spreobrnjenja, ki so ga oznanjali preroki, vse do Jezusovega misijonskega potovanja, ki doseže vrhunec v njegovi smrti in vstajenju, je končno poklicanost vedno tisto Božje delovanje, ki nam omogoča iziti iz našega začetnega stanja, nas osvobaja vsake oblike suženjstva, nas iztrga iz navajenosti in ravnodušnosti ter nas usmerja v veselje občestva z Bogom in z brati. Odgovoriti Božjemu klicu, torej pomeni pustiti, da nas izpelje iz naše lažne ustaljenosti, da bi nas usmeril na pot k Jezusu Kristusu, ki je začetek in konec našega življenja in naše sreče.

Ta proces izhoda ni pomemben le za posameznika, temveč je misijonsko in evangelizacijsko dogajanje vse Cerkve. Cerkev je resnično zvesta svojemu učitelju, ko je sama »v izhodu«, ko ni pretirano zaskrbljena zase, za lastne strukture in lastne dosežke, ko je bolj usmerjena k Božjim otrokom, da bi jih srečala v njihovih resničnih situacijah, in je pripravljena trpeti skupaj z njimi. Bog gre iz sebe zaradi ljubezenskega odnosa znotraj Svete Trojice, sliši krik svojega ljudstva in se zavzame za njegovo osvoboditev (2 Mz 3,7). K takemu načinu bivanja in delovanja je poklicana tudi Cerkev: Cerkev, ki oznanja veselo novico, gre naproti človeku, z Božjo milostjo ozdravlja telesne in duševne rane ter skrbi za reveže in pomoči potrebne.

Dragi bratje in sestre, ta osvobajajoči izhod, ki nas vodi h Kristusu in k bratom, je ključ za polno razumevanje človeka ter za človeški in družbeni napredek v zgodovini. Poslušati in sprejeti Gospodov klic ni zasebna in intimna stvar vsakokratnega čutenja temveč je konkretna, resnična in celostna odločitev našega bitja za služenje Božjemu kraljestvu na zemlji. Zato krščanska poklicanost, zakoreninjena v zrenju Očetovega srca, sočasno vabi k zavzetemu delovanju za osvoboditev bratov in sester, predvsem najbolj revnih. Jezusov učenec ima odprto srce za neskončno Božje obzorje in njegova zaupnost z Gospodom ni nikoli beg pred življenjem in pred svetom, temveč nasprotno, »ga oblikuje za misijonarja v skupnosti« (Evangelii gaudium, 23).

Dinamika izhoda, ki vodi k Bogu in ljudem, napolni življenje z veseljem in smislom. Te besede namenjam predvsem mladim, ki zaradi svoje starosti in pogleda na prihodnost, ki je še pred njimi, znajo biti razpoložljivi in velikodušni. Neznano in skrb za prihodnost ter vsakodnevne negotovosti lahko ohromita ta njihov zagon, razblinita njihove sanje do te mere, da mislijo, kako se nima smisla potruditi in da krščanski Bog omejuje njihovo svobodo. Nasprotno, dragi mladi, ne bojte se iziti iz samih sebe in se podati na pot! Evangelij osvobaja, spreminja in polepša naše življenje. Kako lepo je, ko te Božji klic preseneti, ko sprejmeš njegovo Besedo ter hodiš po Jezusovih stopinjah v zrenju Božje skrivnosti in v velikodušnem podarjanju bližnjim. Vaše življenje bo vsak dan bolj bogato in bolj srečno!

Devica Marija, vzor vsake poklicanosti, se ni bala izreči svoj »fiat« - zgodi se Božjemu klicu. Tudi nas spremlja in nas vodi. S pogumno vero je Marija izrazila veselje pravega izhoda iz same sebe in zaupala Bogu svoje življenjske načrte. Nanjo se obrnimo, da bomo popolnoma razpoložljivi za načrt, ki ga ima Bog za vsakega izmed nas. Naj v nas raste želja iti iz sebe, z veseljem drugim naproti (Lk 1,39). Naj nas Mati Devica varuje in prosi za vse nas.



Vatikan, 29. marca 2015, na Cvetno nedeljo

Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti

in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha.

Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel:

»Mir vam bodi!«

Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha.

Dejal jim je:

»Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?

Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz.

Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti,

kakor vidite, da jih imam jaz.«

Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge.

Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel:

»Imate tukaj kakšno jed?«

Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.

Nato jim je rekel:

»To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas:

Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni

v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.«

Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je:

»Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih,

in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom

spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu.

Vi ste priče teh reči.«



(Lk 24, 35-48)

Drage sestre in dragi bratje!

Med POSLUŠATI in SLIŠATI je velika razlika. Učenci so v času svojega triletnega življenja z Jezusom gotovo POSLUŠALI, kaj jim je govoril. In veliko tudi SLIŠALI. Sicer ne bi pustili vse in šli za Njim ter ostali z Njim. Niso pa SLIŠALI vsega, kar jim je govoril. Ko jim je napovedal (in to večkrat!) svoje trpljenje, smrt in vstajenje, očitno niso slišali nič. Zato so bili tako šokirani, prestrašeni in presenečeni, ko se je vse to tudi zgodilo.

Jezus govori tudi danes. Nam. Vsakemu od nas. Na veliko načinov. Po naših mislih, po naši vesti, po naših bližnjih, po dogodkih v našem življenju … Možnosti je nešteto. Eden od objektivnih načinov, s katerim nam Jezus subjektivno govori, je Njegova beseda, zapisana v Svetem pismu, ki jo beremo pri vsaki sveti maši. Ki jo POSLUŠAMO pri vsaki sveti maši. Ali jo tudi SLIŠIMO?

Preizkus je enostaven. Ali lahko, ko pridemo od svete maše domov, v svojih mislih obnovimo odlomke iz Svetega pisma, ki smo jih poslušali? Tudi če lahko, še to ni dovolj. Potem je treba izluščiti glavno sporočilo teh odlomkov. In prepoznati, kaj želi po tem Bog povedati meni osebno. In nato to sprejeti za vodilo v tednu, ki je pred mano.

SLIŠATI pomeni zapomniti si, razumeti in po tem živeti.

Slišati Jezusa pomeni pričevati.

Slišati Jezusa je način življenja.



Luka Mihevc

VELIKA NOČ 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu

in je videla, da je kamen odstranjen od groba.

Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu,

ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla:

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu.

Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu.

Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.

Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob.

Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi,

a ne ob povojih, temveč posebej zvit na drugem mestu.

Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu;

in videl je in veroval.

Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.



(Jn 20,1-9)





Drage sestre in dragi bratje!

Velika noč (tako kot tudi vsak drug praznik naše vere) je priložnost za soočenje s samim seboj, kar je vedno koristno za našo orientacijo – da se zavemo, kje smo in kam vodi pot, po kateri hodimo. Ter da se z nadaljnjimi koraki usmerimo v drugo smer, če je potrebno.

Zato je prav, da danes vsak od nas samemu sebi postavi vprašanje: Zakaj praznujem Veliko noč? In da na to vprašanje tudi iskreno odgovori. Odgovorov je možnih več. Jaz bom izpostavil tri: enega slabega, boljšega in najboljšega.

Slab odgovor je: Zaradi tradicije. Tradicija sama po sebi seveda ni nekaj slabega. Ravno nasprotno! Tradicija je v glavnem nekaj dobrega in koristnega. Tudi v verskem življenju. Vendar ne kot razlog ali vsaj edini razlog praznovanja Velike noči ali katerega koli drugega praznika naše vere. Razlog za praznovanje verskega praznika mora biti vera – to je osebni odnos z Bogom, ki se odraža v vsakdanjem življenju: v mojem načinu razmišljanja, v mojih odločitvah, v mojih dejanjih. Tradicija kot edini razlog praznovanja verskega praznika to izključuje. Praznovanje verskega praznika brez vere pa je nesmiselno in neumno.

Drugi, boljši odgovor na vprašanje Zakaj praznujem Veliko noč? je: Ker se spominjam Jezusovega vstajenja od mrtvih. Zakaj pravim, da je to boljši, ne pa najboljši odgovor na zastavljeno vprašanje? Zato, ker je najboljši odgovor: Zato, ker je to moj osebni praznik. Velika noč in tudi vsak drug praznik naše vere se tiče mene osebno; je osebni praznik vsakega od nas.

Če se osredotočimo na Veliko noč: Jezus ni trpel, umrl in vstal od mrtvih zaradi sebe, ampak zaradi nas. Zaradi vsakega od nas osebno. Brez izjeme. Velika noč nas ne spominja samo na Jezusovo preteklost, ampak nam govori o naši prihodnosti. O moji osebni prihodnosti. O osebni prihodnosti vsakega od nas. O osebni usodi, ki jo je vsakemu od nas namenil Bog: to je končna zmaga po vseh porazih zemeljskega življenja ter večno življenje v polnosti in popolnosti.

To je razlog našega praznovanja in našega veselja danes.



Luka Mihevc  

BLAGOSLOVI VELIKONOČNIH JEDIL

Velika sobota, 19. april 2014

 

Ø   ob 8.00 – v župnijski cerkvi

                   pred cerkvijo blagoslov ognja

Ø   ob 9.00 – pri kapeli sv. Martina v Kavčah

Ø   ob 9.30 – v cerkvi sv. Jakoba

Ø   ob 10.00 – pri Ferlinovi kapeli v Podgorju

Ø   ob 10.30 – pri kapeli v Pesju

Ø   ob 11.00 – pri Forštnerjevih na Žarovi c.

Ø   ob 12.00 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 12.30 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 13.00 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 13.30 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 14.00 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 14.30 – v župnijski cerkvi

Ø   ob 15.00 – v župnijski cerkvi


Praznična oznanila si lahko preberete s klikom na povezavo.

6. POSTNA - CVETNA NEDELJA – A – 2014



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tedaj je šel eden izmed dvanajstérih, po imenu Juda Iškarijót,

k vélikim duhovnikom in rekel:

»Kaj mi hočete dati in vam ga izdam?«

Ti pa so mu plačali trideset srebrnikov.

Odtlej je iskal priložnost, da bi ga izdal.

Prvi dan opresnikov so prišli k Jezusu učenci in mu rekli:

»Kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?«

Dejal jim je:

»Pojdite v mesto k temu in temu in mu recíte:

›Učitelj pravi: Moj čas je blizu, pri tebi bom obhajal veliko noč s svojimi učenci.‹ «

In učenci so storili, kakor jim je Jezus naróčil, in pripravili velikonočno jagnje.

Ko se je zvečerilo, je sédel z dvanajsterimi k mizi.

Ko so jedli, je rekel:

»Resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal.«

Učenci so se silno užalostili

in mu začeli drug za drugim govoriti:

»Sem morda jaz, Gospod?«

On pa je odgovóril:

»Tisti, ki je z menoj pomôčil roko v skledo, me bo izdal.

Sin človekov sicer odhaja, kakor je pisano o njem,

toda gorje tistemu človeku, ki bo izdal Sina človekovega!

Bolje bi bilo za tega človeka, da se ne bi rodil.«

Juda, ki ga je nameraval izdati, je spregovóril:

»Učitelj, sem morda jaz?«

Dejal mu je:

»Ti si rekel!«

Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, ga blagoslôvil, razlômil, dal učencem in rekel:

»Vzemite, jejte, to je moje telo.«

Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel:

»Pijte iz njega vsi.

To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščánje grehov.

A povem vam:

Odslej ne bom več pil od tega sadu vinske trte do tistega dne,

ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta.«

In ko so odpeli hvalnico, so odšli proti Oljski gori.

Tedaj jim je Jezus rekel:

»Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je:

›Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.‹

Ko pa bom vstal, pojdem pred vami v Galilejo.«

Peter mu je odgovóril:

»Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.«

Jezus mu je rekel:

»Resnično, povem ti:

To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.«

Peter mu je dejal:

»Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatájil.«

Tako so govorili tudi vsi drugi učenci.

Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsémani, in jim rekel:

»Sédite tukaj, medtem ko pojdem tja, da bom molil.«

S seboj je vzel Petra in oba Zebedęjeva sinova.

Začel se je žalostiti in drgetati.

Tedaj jim je rekel:

»Moja duša je žalostna do smrti.

Ostaníte tukaj in bedite z menoj!«

In šel je malo naprej, padel na obraz in molil:

»Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene,

vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.«

Nato je šel k učencem in videl, da spijo.

Rekel je Petru:

»Tako torej, eno uro niste mogli ostati budni z menoj?

Ostanite budni in molíte, da ne pridete v skušnjavo!

Duh je sicer voljan, a meso je slabotno.«

Spet drugič je šel in molil:

»Moj Oče, če ta kelih ne more mimo, ne da ga pijem, naj se zgodi tvoja volja!«

Ko se je vrnil, je spet videl, da spijo, kajti njihove oči so bile težke.

Pustil jih je, spet odšel in tretjič molil z istimi besedami.

Nato je prišel k učencem in jim rekel:

»Še vedno spite in počivate?

Glejte, približala se je ura in Sin človekov bo izdan v roke grešnikov.

Vstaníte, pojdimo! Glejte, tisti, ki me je izdal, se je približal.«

Medtem ko je še govóril,

je prišel Juda, eden izmed dvanajstérih, in z njim velika množica z měči in kôli.

Poslali so jo véliki duhovniki in starešine ljudstva.

Izdajalec jim je dal znamenje in rekel:

»Tisti je, ki ga bom poljubil; njega primite!«

In takoj je stopil k Jezusu in rekel:

»Pozdravljen, učitelj!«

in ga poljubil.

Jezus pa mu je rekel:

»Prijatelj, po kaj si prišel?«

Tedaj so pristopíli, položili roke na Jezusa in ga prijeli.

In glej, eden od Jezusovih spremljevalcev je iztegnil roko,

potegnil svoj meč, udaril po služabniku vélikega duhovnika in mu odsekal uho.

Tedaj mu je Jezus rekel:

»Spravi meč na njegovo mesto, kajti vsi, ki primejo za meč, bodo z mečem pokončani.

Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta

in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov,

toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se mora tako zgoditi?«

Tisto uro je Jezus rekel množicam:

»Kakor nad razbojnika ste prišli z męči in kôli,

da bi me prijeli.

Dan na dan sem sedél v templju in učil, pa me niste prijeli.«

Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov.

Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali.

Tisti pa, ki so Jezusa prijeli, so ga odvedli k vélikemu duhovniku Kajfu,

kjer so se zbrali pismouki in starešine.

Peter pa je šel od daleč za njim do palače vélikega duhovnika.

Vstopil je in sédel med služabnike, da bi videl konec.

Véliki duhovniki in ves véliki zbor

so iskali krivo pričevanje zoper Jezusa, da bi ga usmrtili,

vendar ga niso našli, čeprav je pristopílo veliko krivih prič.

Nazadnje sta pristopila dva in rekla:

»Ta je dejal: ›Božji tempelj lahko podrem in ga v treh dneh spet zgradim.‹ «

Tedaj je véliki duhovnik vstal in mu rekel:

»Ne boš nič odgovóril na to, kar ta dva pričata proti tebi?«

Jezus pa je mólčal.

Véliki duhovnik mu je tedaj rekel:

»Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti Mesija, Božji Sin.«

Jezus mu je dejal:

»Ti sam si rekel. Toda povem vam:

poslej boste videli Sina človekovega

sedeti na desnici Vsemogočnega in priti na oblakih neba.«

Tedaj je véliki duhovnik pretrgal svoja oblačila in rekel:

»Bogokletje je izrekel! Kaj nam je še treba prič? Glejte, zdaj ste slišali bogokletje.

Kaj se vam zdi?«

Oni pa so odvrnili:

»Smrt zasluži!«

Nato so mu pljuvali v obraz in ga tolkli s pestmi.

Drugi so ga udarjali in govorili:

»Prerokuj nam, Mesija, kdo te je udaril.«

Peter pa je sedél zunaj na dvorišču.

Neka dekla je stopila k njemu in rekla:

»Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem.«

On pa je vpričo vseh tajil in govóril:

»Ne vem, kaj praviš.«

Ko je hotel skozi vrata, ga je zagledala druga dekla in rekla tistim, ki so bili tam:

»Ta je bil z Jezusom Nazaréčanom.«

Spet je tajil, in sicer s prisego:

»Ne poznam tega človeka!«

Kmalu nato so tisti, ki so stali tam, stopili k Petru in mu rekli:

»Zares, tudi ti si izmed njih, saj te tudi tvoja govorica izdaja.«

Tedaj se je začel zaklinjati in prisegati:

»Ne poznam tega človeka!«

In takoj je petelin zapel.

Peter se je spomnil besede, ki mu jo je rekel Jezus:

›Preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatájil.‹

In šel je ven in se bridko zjokal.

Ko se je zdanilo,

so vsi véliki duhovniki in starešine ljudstva sklenili, da bodo Jezusa usmrtíli.

Zvezanega so odpeljali in izročili upravitelju Pilatu.

Ko je Juda, ki ga je izdal, videl, da so ga obsodili, se je skesal.

Vélikim duhovnikom in starešinam je prinesel nazaj trideset srebrnikov in rekel:

»Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri.«

Oni pa so rekli:

»Kaj nam mar? Ti glej!«

Tedaj je vrgel srebrnike v tempelj, se oddáljil ter odšel in se obesil.

Véliki duhovniki so pobrali srebrnike in dejali:

»Ne smemo jih dati v tempeljsko zakladnico, ker so cena krvi.«

Posvetovali so se in zanje kupili lončarjevo njivo

za pokopališče tujcev, zato se tista njiva do danes imenuje Njiva krvi.

Tedaj se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku Jeremiju:

›Pobrali so trideset srebrnikov, ceno ocenjenega, ki so ga ocenili Izraelovi sinovi,

in so jih dali za lončarjevo njivo, kakor mi je naróčil Gospod.‹

Jezusa so postavili pred upravitelja in upravitelj ga je vprašal:

»Si ti judovski kralj?«

Jezus je odgovóril:

»Ti praviš.«

Ko so ga véliki duhovniki in starešine obtoževali, ni nič odgovóril.

Tedaj mu je Pilat rekel:

»Ne slišiš, koliko pričajo zoper tebe?«

Toda niti na eno besedo mu ni odgovóril, tako da se je upravitelj zelo čudil.

Ob prazniku pa je imel upravitelj navado, da izpusti ljudstvu enega jetnika, ki so ga hoteli.

Takrat so imeli zloglasnega jetnika, ki mu je bilo ime Barába.

Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel:

»Koga hočete, da vam izpustim: Barába ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?«

Vedel je namreč, da so ga izdali iz nevoščljivosti.

Ko pa je sedél na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo:

»Nič ne imej s tem pravičnim, kajti nocoj sem v sanjah veliko trpela zaradi njega.«

Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico,

naj zahtevajo Barába, Jezusa pa dajo umoriti.

Upravitelj jim je odgovóril:

»Koga od teh dveh hočete, da vam izpustim?«

»Barába,« so rekli.

»Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?«

jim je rekel Pilat.

Vsi so dejali:

»Križan naj bo!«

Rekel jim je:

»Kaj je vendar hudega storil?«

Oni pa so še bolj kričali:

»Križan naj bo!«

Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča,

je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel:

»Nedolžen sem pri krvi tega človeka. Vi glejte!«

Vse ljudstvo je odvrnilo:

»Njegova kri naj pride na nas in na naše otroke!«

Tedaj jim je izpustil Barába, Jezusa pa dal bičati in ga je izróčil, da bi bil križan.

Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa s seboj v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo.

Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem.

Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trstiko v njegovo desnico.

Poklekováli so pred njim, ga zasmehováli in govorili:

»Pozdravljen, judovski kralj!«

In pljuvali so vanj, mu vzeli trstiko in ga z njo tepli po glavi.

Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč,

ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.

Ko so šli ven, so naleteli na moža iz Ciréne, ki mu je bilo ime Simon.

Prisilili so ga, da je nesel njegov križ.

Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Gólgota, kar pomeni ›kraj lobanje‹,

so mu dali piti vina, pomešanega z žolčem.

In pokusil je, a ni hotel piti.

Ko so ga križali, so si z žrebom razdelili njegova oblačila.

Sedeli so in ga tam stražíli.

Nad njegovo glavo so dali napis o njegovi krivdi:

›To je Jezus, judovski kralj.‹

Takrat sta bila skupaj z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili:

»Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš,

reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!«

Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili:

»Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti!

Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj.

Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹ «

Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.

Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure.

Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom:

»Elí, Elí, lemá sabahtáni?«

to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹

Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili:

»Ta kliče Elija.«

Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom,

nataknil na trstiko in mu dal piti.

Drugi pa so govorili:

»Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!«

Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.

In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal.

Zemlja se je stresla in skale so se razpočile.

Grobovi so se odprli in veliko teles svetih, ki so zaspali, je vstalo.

Po njegovem vstajenju so šli iz grobóv in prišli v sveto mesto

ter se prikazali mnogim.

Ko so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, začutili potres in videli, kar se je zgodilo,

so se silno prestrašili in govorili:

»Resnično, ta je bil Božji Sin!«

Bilo pa je tam mnogo žená, ki so gledale od daleč.

Od Galileje so spremljale Jezusa in mu stregle.

Med njimi so bile Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova,

ter mati Zebedęjevih sinov.

Ko se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje,

Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec.

Stopil je k Pilatu in prôsil za Jezusovo telo.

Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo.

Jožef je telo vzel, ga zavil v kos čistega platna

in polóžil v svoj novi grob, ki ga je bil vsekal v skalo.

K vhodu v grob je zaválil velik kamen in odšel.

Bili pa sta tam Marija Magdalena in ona druga Marija in sta sedeli nasproti grobu.

Drugi dan, to je po dnevu pripravljanja na praznik,

so se véliki duhovniki in farizeji zbrali pri Pilatu in mu rekli:

»Gospod, spomnili smo se, da je tisti slepar,

ko je bil še živ, rekel: ›Po treh dneh bom vstal.‹

Ukaži torej, naj grob zastražijo do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci,

ga ukradejo in ljudstvu porečejo:

›Vstal je od mrtvih.‹

In zadnja prevara bo hujša od prve.«

Pilat jim je rekel:

»Saj imate stražo. Pojdite in zastražíte, kakor veste!«

In oni so odšli, kamen zapečatili in grob zavarovali s stražo.



(Mt 26, 14-75; 27, 1-66)





Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda, ki smo jo slišali v odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnji dan, nas sooča z dvema množicama. S prvo smo se srečali v poročilu o Jezusovem prihodu v Jeruzalem na začetku sv. maše, pred blagoslovom zelenja. To je bila množica romarjev, ki je pripotovala v Jeruzalem pred praznovanjem judovske velike noči. Mnogi od njih so spremljali Jezusa na Njegovi poti iz Galileje v Jeruzalem, kamor se je odpravil, da bi izpolnil svoje poslanstvo – to je darovanje svojega življenja za nas. Ta množica je v Jezusu prepoznala od Boga obljubljenega in po prerokih napovedanega Kralja in Odrešenika. Vzklikala mu je: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«

Drugo množico smo srečali v poročilu o Jezusovem trpljenju in smrti. Sestavljali so jo verjetno predvsem jeruzalemčani. Ta množica je pred rimskim upraviteljem Pilatom kričala: »Križaj ga!« Evangelist poroča, da je bila nahujskana. Ključen za razumevanje tega je odlomek evangelija, ki smo ga brali včeraj. V njem evangelist poroča, da so imeli judovski verski in narodni voditelji zaradi Jezusa »krizni sestanek«. Jezus jih je že večkrat razjezil s svojimi besedami in ogorčil s svojimi dejanji. Bili so zaskrbljeni, ker mu je zaradi čudežev, ki jih je delal, sledilo vedno več ljudi. Vedno več ljudi je v Jezusu prepoznavalo prerokovanega Kralja, ki bo osvobodil svoje ljudstvo. Voditelji so se bali odziva Rimljanov, ki so vsak upor krvavo zatrli, kar se je čez nekaj desetletij v Jeruzalemu tudi res zgodilo. Zato je veliki duhovnik Kajfa dejal: »Bolje je, da eden umre za ljudstvo, kakor da propade ves narod.« Sklenili so, da mora Jezus umreti in dali poizvedeti, kje je, da bi ga prijeli.

Gospod nam s svojo besedo danes daje izbiro, kateri množici bomo pripadali. Veliki množici, ki sledi Jezusu ali veliko večji množici, ki v Jezusu vidi oviro in grožnjo. Ni tako samo po sebi umevno, da kristjani pripadamo prvi množici. Juda Iškarijot in Peter sta bila apostola, pa smo slišali, kaj se je zgodilo. Prvi ga je izdal zaradi denarja, drugi ga je zatajil zaradi strahu. Vedno znova smo zaradi najrazličnejših motivov v skušnjavi, da bi Jezusa prodali, zatajili ali vsaj ignorirali. Da bi izbrali lažjo in ne težjo pot. Da bi se raje prepustili toku in ne plavali proti toku.

Naj bodo letošnji velikonočni prazniki vzpodbuda v zvesti hoji za Gospodom.



Luka Mihevc, župr.



5. POSTNA NEDELJA – A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betanije,

iz vasi Marije in njene sestre Marte.

Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem

in mu obrisala noge s svojimi lasmi.

Njen brat Lazar je bil bolan.

Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo:

»Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

Ko je Jezus to slišal, je rekel:

»Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo,

da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.

Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil.

Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

Učenci so mu dejali:

»Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?«

Jezus je odgovoril:

»Ali nima dan dvanajst ur?

Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;

če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal:

»Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.«

Učenci pa so mu rekli:

»Gospod, če spi, bo ozdravel.«

Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.

Tedaj jim je Jezus povedal odkrito:

»Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali.

A pojdimo k njemu!«

Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem:

»Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu.

Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega.

Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata.

Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti;

Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu:

»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;

a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.«

Jezus ji je rekel:

»Tvoj brat bo vstal.«

Marta mu je dejala:

»Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.«

Jezus ji je rekel:

»Jaz sem vstajenje in življenje:

kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre;

in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.

Veruješ v to?«

Odgovorila mu je:

»Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro.

Skrivaj ji je dejala:

»Učitelj je tukaj in te kliče.«

Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas;

še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta.

Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli,

da je Marija hitro vstala in odšla ven.

Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala.

Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus.

Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla:

»Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«

Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo,

ga je do srca ganilo in je vzdrhtel.

In dejal je:

»Kam ste ga položili?«

Rekli so mu:

»Gospod, pridi in poglej!«

Jezus se je zjokal.

Judje so tedaj govorili:

»Glejte, kako ga je imel rad.«

Nekateri izmed njih pa so dejali:

»Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu.

Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen.

Jezus je rekel:

»Odstranite kamen!«

Marta, sestra umrlega, mu je dejala:

»Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.«

Jezus ji je rekel:

»Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?«

Odstranili so torej kamen;

Jezus pa je vzdignil oči in rekel:

»Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.

Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice,

ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom:

»Lazar, pridi ven!«

In umrli je prišel ven.

Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom.

Jezus jim je rekel:

»Razvežite ga in pustite, naj gre!«

Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.



(Jn 11,1-45)





Drage sestre in dragi bratje!

Če bi vas vprašal, kaj je v današnjem odlomku evangelija, ki smo ga pravkar slišali, najbolj presenetljivo, bi se verjetno mnogi odločili za obuditev Lazarja od mrtvih. Meni pa se zdi najbolj presenetljivo to, da je Jezus ganjen vzdrhtel ob pogledu na žalujoče in se zjokal ob prijateljevem grobu. On je vendar vedel, da smrt ni nekaj dokončnega; še več – že zdavnaj se je odločil, da bo Lazarja obudil nazaj v zemeljsko življenje. Njegovo ganjenost in žalost lahko zato razumemo le kot znamenje sočutja in solidarnosti; tistega sočutja in solidarnosti, zaradi katere je Bog sploh postal človek. Da Bogu ni vseeno za nas, je eno glavnih sporočil Svetega pisma. Vsako Jezusovo dejanje, vsaka beseda, vsak dih so znamenje tega. Večina njegovih sodobnikov je to v glavnem gladko spregledala. Bili so pozorni bodisi zgolj na njegova dejanja in so drveli na kup, da bi videli kak čudež, bodisi zgolj na njegove besede in se jezili zaradi njih. Vendar so Jezusove besede in dejanja med seboj neločljivo povezani. S svojimi besedami je človeštvu prinesel Božje sporočilo, s svojimi dejanji pa je potrjeval resničnost svojih besed. Zato tudi ni vse povprek ozdravljal, obujal od mrtvih in podobno. Čudeži, ki jih je delal, so bili znamenja, ki naj bi usmerjala pozornost na njegove besede. Danes nam govori: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor veruje vame, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.« Te svoje besede je potrdil z obuditvijo Lazarja nazaj v zemeljsko življenje, s svojim vstajenjem na veliko noč pa pokazal, da nima v mislih večnega življenja na tem svetu, ampak v novem stvarstvu, ki ne bo podvrženo bolezni, trpljenju, minljivosti, smrti. A že na tem svetu nam kliče: Pridi ven! Pridi ven iz groba, ki si ga koplješ s svojimi grehi, ki te oddaljujejo od Boga, bližnjih in od miru v tvojem srcu.

Sledimo v tem postnem času Njegovemu klicu!



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes