• Rotate
  • 1

5. POSTNA NEDELJA – A / 2017



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betanije,

iz vasi Marije in njene sestre Marte.

Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem

in mu obrisala noge s svojimi lasmi.

Njen brat Lazar je bil bolan.

Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo:

»Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.«

Ko je Jezus to slišal, je rekel:

»Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo,

da bo po njej poveličan Božji Sin.«

Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja.

Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil.

Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.«

Učenci so mu dejali:

»Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnati, pa greš spet tja?«

Jezus je odgovoril:

»Ali nima dan dvanajst ur?

Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta;

če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«

To je rekel, in nato jim je dejal:

»Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.«

Učenci pa so mu rekli:

»Gospod, če spi, bo ozdravel.«

Jezus je govoril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju.

Tedaj jim je Jezus povedal odkrito:

»Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali.

A pojdimo k njemu!«

Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem:

»Pojdimo še mi, da umremo z njim!«

Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu.

Betanija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega.

Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata.

Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti;

Marija pa je sedela doma.

Marta je tedaj rekla Jezusu:

»Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl;

a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.«

Jezus ji je rekel:

»Tvoj brat bo vstal.«

Marta mu je dejala:

»Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.«

Jezus ji je rekel:

»Jaz sem vstajenje in življenje:

kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre;

in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl.

Veruješ v to?«

Odgovorila mu je:

»Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.«

In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro.

Skrivaj ji je dejala:

»Učitelj je tukaj in te kliče.«

Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.

Jezus še ni prišel v vas;

še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta.

Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli,

da je Marija hitro vstala in odšla ven.

Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala.

Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus.

Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla:

»Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.«

Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo,

ga je do srca ganilo in je vzdrhtel.

In dejal je:

»Kam ste ga položili?«

Rekli so mu:

»Gospod, pridi in poglej!«

Jezus se je zjokal.

Judje so tedaj govorili:

»Glejte, kako ga je imel rad.«

Nekateri izmed njih pa so dejali:

»Ali ni mogel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«

Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu.

Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen.

Jezus je rekel:

»Odstranite kamen!«

Marta, sestra umrlega, mu je dejala:

»Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.«

Jezus ji je rekel:

»Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?«

Odstranili so torej kamen;

Jezus pa je vzdignil oči in rekel:

»Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal.

Vedel sem, da me vselej uslišiš, toda zaradi množice,

ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«

In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom:

»Lazar, pridi ven!«

In umrli je prišel ven.

Noge in roke je imel povezane s povoji in njegov obraz je bil ovit s prtom.

Jezus jim je rekel:

»Razvežite ga in pustite, naj gre!«

Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je storil, je začelo verovati vanj.



(Jn 11,1-45)





Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija prejšnje nedelje nam je Jezusa predstavil kot tistega, ki ozdravlja. Današnji odlomek nam ga predstavlja kot tistega, ki obuja od mrtvih. Jezus je izpolnitev prerokbe, ki smo jo slišali v Prvem berilu, ko nam je Bog po preroku Ezekielu spregovoril: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov … Spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas vzdignem iz vaših grobov … Svojega duha denem v vas, da boste oživeli …«

Vsi odlomki iz Svetega pisma, ki jih poslušamo na postne nedelje, nam govorijo o tem, kdo je Jezus. Da je Jezus Bog. Bog, ki rešuje, kar tudi pomeni njegovo ime. Bog, ki ozdravlja, ki obuja od mrtvih. Ne samo telesno bolnih in telesno mrtvih z novim načinom bivanja, ki mu rečemo nebesa, ampak tudi duhovno bolne in duhovno mrtve. Duhovno bolni s(m)o vsi, ki smo obteženi z manjšimi grehi, duhovno mrtvi pa vsi z velikimi ali smrtnimi grehi. Če si pomagamo s prispodobo iz zakonskega življenja: duhovna bolezen je kot nezvestoba, duhovna smrt pa kot ločitev. Ločitev od Duha, ki daje življenje. O tem nam je danes spregovoril Bog po apostolu Pavlu v Drugem berilu.

Z vsakim grehom, ne samo velikim, ampak tudi malim, obrnemo hrbet Bogu. Rešuje nas to, da On nam nikoli ne obrne hrbta. Danes nam vsem kliče: »Pridi ven!« »Pridi ven iz jame, ki si jo koplješ s svojimi grehi!« »Pridi k meni, da te rešim!«

Seveda pa nas bo Bog rešil, če bomo hoteli to tudi mi. Prav neverjetno je, kako pogosto se mi zgodi, da dobim v spovednico koga, ki me prepričuje, da nima greha. Ker se seveda ne dogaja, da bi k meni v spovednico prihajali angeli ali Devica Marija ali Jezus Kristus, to pomeni, da imam pred sabo človeka, ki ima bodisi otopelo vest bodisi se noče soočiti s samim sabo ali pa pride zaradi česa drugega – npr. praznika ali prvega petka in podobno.

Postni čas, ki se počasi izteka, nas vabi, da se iskreno soočimo s seboj in z Bogom. To je pot do rešitve. »Pridi ven!« nam kliče Jezus.



Luka Mihevc

4. POSTNA NEDELJA – A / 2017



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva.

Njegovi učenci so ga vprašali:

»Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«

Jezus je odgovoril:

»Ni grešil ne on ne njegovi starši,

ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.

Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal.

Pride noč, ko nihče ne more delati.

Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato.

Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!«

(kar v prevodu pomeni Poslani).

Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili:

»Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?«

Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.«

Sam pa je govoril: »Jaz sem.«

Rekli so mu tedaj:

»Kako so se ti torej oči odprle?«

On pa je dejal:

»Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato,

mi z njim pomazal oči in mi rekel:

›Pojdi v Síloo in se umij.‹

Šel sem tja, se umil in spregledal.«

Rekli so mu: »Kje je tisti?«

Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem.

Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota.

In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal.

Dejal jim je:

»Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.«

Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili:

»Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.«

Drugi pa so govorili:

»Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?«

In bil je razdor med njimi.

Slepemu so tedaj ponovno rekli:

»Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?«

On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal,

dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal.

Vprašali so jih:

»Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?«

Starši so odgovorili in rekli:

»Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep;

kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva.

Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.«

To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov;

Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar,

ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice.

Zato so njegovi starši rekli:

›Dovolj je star, njega vprašajte.‹

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli:

»Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.«

On pa je odgovoril:

»Če je grešnik, ne vem.

Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.«

Tedaj so mu rekli:

»Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?«

Odgovoril jim je:

»Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati?

Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli:

»Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci.

Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.«

Mož jim je odvrnil in rekel:

»To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči.

Vemo, da Bog grešnikov ne usliši.

Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši.

Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči.

Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.«

Odgovorili so in mu rekli:

»Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?«

In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven.

Našel ga je in mu je rekel:

»Veruješ v Sina človekovega?«

In ta je odgovoril ter rekel:

»Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?«

Jezus mu je rekel:

»Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«

Tedaj je dejal:

»Verujem, Gospod,«

in se je pred njim poklonil do tal.

In Jezus je rekel:

»Za sodbo sem prišel na ta svet,

da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli:

»Smo morda tudi mi slepi?«

Jezus jim je dejal:

»Če bi bili slepi, bi ne imeli greha.

Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«



(Jn 9,1-41)

















Drage sestre in dragi bratje!

Dve vrsti slepote smo srečali v današnjem odlomku evangelija. Učenci so Jezusa opozorili na slepoto ene vrste, On je opozoril na slepoto druge vrste. Kot smo slišali v Prvem berilu: »Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

Dve vrsti slepote srečamo v današnjem odlomku evangelija: slepoto oči – telesno slepoto, in slepoto srca – duhovno slepoto. Na duhovno slepoto nas Bog v Svetem pismu večkrat opozori. »Oči imajo, pa ne vidijo«, »gledajo, pa ne vidijo«, beremo. Pogosto je poimenovana »zakrknjenost srca«. Za človeka je mnogo usodnejša od telesne slepote. Telesna slepota je namreč pomanjkljivost, ki otežuje življenje, duhovna slepota pa povzroča smrt. Telesna slepota ni človekova krivda, ni posledica človekovega greha, kot poudarja Jezus. Učenci so ga vprašali: »Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« V tistem času so bolezen pogosto videli kot kazen za greh, kot posledico človekovega greha. Toda Jezus odgovarja: »Ni grešil ne on ne njegovi starši«.

Nekaj povsem drugega je duhovna slepota. Zanjo pa je kriv človek sam. Je posledica človekove odločitve. Gre za pohabljenje samega sebe. Je greh, ki vodi v smrt.

Dve vrsti slepcev srečamo v današnjem odlomku evangelija: slepega berača, ki je po srečanju z Jezusom spregledal – najprej telesno, potem pa še duhovno; in farizeje, ki so telesno sicer videli, duhovno pa so bili slepi. Berač ni mogel videti, farizeji pa niso hoteli videti. Trmasto so vztrajali pri svojem, čeprav je vse kazalo, da nimajo prav. Vendar tega niso priznali. Zato jim je Jezus dejal: »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«

Tudi mi smo jim kdaj podobni. Ko nočemo videti, čeprav bi lahko. Zato nam Bog po besedah v Drugem berilu danes govori: »Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.«  



Luka Mihevc

VELIKA NOČ 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu

in je videla, da je kamen odstranjen od groba.

Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu,

ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla:

»Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu.

Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu.

Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil.

Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob.

Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi,

a ne ob povojih, temveč posebej zvit na drugem mestu.

Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu;

in videl je in veroval.

Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.



(Jn 20,1-9)





Drage sestre in dragi bratje!

V Svetem pismu stare zaveze, v Knjigi preroka Izaija, so zapisane besede: »Vstani, zasij, kajti prišla je tvoja luč in Gospodovo veličastvo je vzšlo nad teboj.« Temu velikonočnemu klicu, čeprav je bil zapisan okoli 700 let pred Kristusovim vstajenjem, lahko pridružimo poziv apostola Pavla iz Pisma Efežanom, ki je bil zapisan po Kristusovem vstajenju: »Prebudi se, ki spiš, in vstani od mrtvih in razsvetlil te bo Kristus.«

Velika noč v Svetem letu usmiljenja nas še bolj intenzivno kot sicer vabi, da vstanemo od mrtvih, da vstanemo iz svojega groba. Da vstanemo iz sebičnosti, iz zazrtosti vase, iz zaprtosti vase, iz osredotočenosti nase in se odpremo Božjemu usmiljenju. Da začnemo sodelovati z Božjim usmiljenjem. Princip Božjega delovanja je sodelovanje. Bog hoče, da smo njegovi sodelavci. Dal nam je svobodno voljo, da mu lahko rečemo da ali ne. Kakšno besedo, mesto, vlogo bo imel v našem življenju, je odvisno od nas. Od naše odprtosti. Od našega sodelovanja. Njegovo usmiljenje je vedno z nami. Če hočemo, da bo v našem življenju tudi delovalo, pa ga moramo najprej sprejeti in nato z njim sodelovati. Mu pustiti, da v nas deluje in nas preoblikuje. Spremeni. Dvigne. »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče«, nam govori Jezus. Božje usmiljenje nas zavezuje k našemu usmiljenju. K usmiljenju do naših bližnjih in do nas samih. Da na svoje bližnje in sebe gledamo z Božjimi očmi – z očmi ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Da bomo to zmogli, pa moramo najprej odpreti oči vere.



Luka Mihevc  

2. VELIKONOČNA NEDELJA – 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam,

kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena,

je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel:

»Mir vam bodi!«

In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran.

Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda.

Tedaj jim je Jezus spet rekel:

»Mir vam bodi!

Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal:

»Prejmite Svetega Duha!

Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni;

katerim jih zadržite, so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček,

pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus.

Drugi učenci so mu torej pripovedovali:

»Gospoda smo videli.«

On pa jim je rekel:

»Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev

in ne vtaknem prsta v rane od žebljev

in ne položim roke v njegovo stran,

nikakor ne bom veroval.«

Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi.

Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel:

»Mir vam bodi!«

Potem je rekel Tomažu:

»Polôži svoj prst sem in poglej moje roke!

Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran

in ne bodi neveren, ampak veren.«

Tomaž mu je odgovóril in rekel:

»Moj Gospod in moj Bog!«

Jezus mu je rekel:

»Ker si me videl, veruješ?

Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!«

Jezus je vpričo svojih učencev

stóril še veliko drugih znamenj,

ki niso zapisana v tej knjigi;

ta pa so zapisana, da bi vi verovali,

da je Jezus Mesija, Božji Sin,

in da bi s tem, da vérujete,

imeli življenje v njegovem imenu.

(Jn 20, 19-31)





Drage sestre in dragi bratje!

2. velikonočna nedelja, ki jo danes praznujemo, se od nekdaj imenuje tudi Bela nedelja, v spomin na bela oblačila, ki so jih nekoč odrasli novokrščenci oblekli po krstu med velikonočno vigilijo na začetku praznovanja Velike noči, in so bila znamenje odpuščanja grehov in Božjega življenja, ki so ga prejeli. Na nedeljo po Veliki noči so bela oblačila odložili, nadaljevalo pa se je (ali naj bi se) njihovo novo, belo življenje. Na ta starodavni običaj še danes pri obredu sv. krsta spominja bela obleka ali blago, ki ga dobijo novokrščenci.

Današnjo nedeljo pa je sv. papež Janez Pavel II. razglasil tudi za Nedeljo Božjega usmiljenja. Tako je odgovoril na Jezusove besede, ki jih je slišala sv. Favstina Kowalska in jih zapisala v svoj dnevnik:

»Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja … Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po Veliki noči.«

Danes Nedeljo Božjega usmiljenja praznujemo v Svetem letu usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek. V eni od svojih homilij, pridig, je dejal: »Jezusovo sporočilo je usmiljenje. Zame je, iskreno rečeno, to najmočnejše Gospodovo sporočilo.« Papež je povedal, da je nekoč nekomu govoril o Božjem usmiljenju, ta pa mu je odvrnil: »Oče, če bi poznali moje življenje, ne bi tako govorili! Storil sem vse mogoče!« Papež mu je odgovoril: »Toliko bolje! Pojdi k Jezusu. Njemu je všeč, če mu to poveš! Rad pozablja. Ima posebno sposobnost za pozabljanje. Pozabi vse, te poljubi in objame z besedami: ›Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne greši več.‹ Samo nasvet ti da. In če se čez mesec dni spet znajdeš v enakem stanju, se vrni k njemu! Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja. Zato moramo moliti za milost, da ne bi nikoli nehali prositi za odpuščanje, ker tudi on ne neha odpuščati.«

Papež Frančišek pravi: »Usmiljenje je drža Boga, ki nas sprejema, nas objema, se nam izroča in se sklanja k nam z odpuščanjem. Jezus je rekel, da ni prišel zaradi pravičnih, ampak zaradi grešnikov. Ni prišel zaradi zdravih, ki ne potrebujejo zdravnika, ampak zaradi bolnih. Zato lahko rečemo, da je usmiljenje Božja osebna izkaznica. Zame je to prava osebna izkaznica našega Boga, ki je Bog usmiljenja, usmiljeni Bog.«

Prav je, da ob teh papeževih besedah pomislimo na to, da smo kristjani Kristusovi učenci. Nosimo ime po Kristusu. Trudímo se čim bolj prevzeti tudi njegovo identiteto. Naj bo usmiljenje tudi naša osebna izkaznica!



Luka Mihevc

5.  POSTNA – leto C / 2016



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori.

Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj.

Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil.

Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo,

ki so jo zalotili pri prešuštvovanju.

Postavili so jo v sredo in mu rekli:

»Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju.

Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati.

Kaj pa ti praviš?«

To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.

Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh.

Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel:

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

Nato se je spet sklonil in pisal po tleh.

Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje.

In ostal je sam in žena pred njim.

Jezus se je vzravnal in ji rekel:

»Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?«

Rekla je: »Nihče, Gospod.«

In Jezus ji je dejal:

»Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!«



(Jn 8, 1-11)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezusove besede iz današnjega odlomka evangelija v naš spomin prikličejo tudi besede, ki jih je izrekel ob drugih priložnostih.

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.«

»Oče namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil.«

 »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: »Pusti, da vzamem iver iz tvojega očesa,« če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata.«

»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo: dobro, potlačeno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo … Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo?«

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče.«

Iz današnjega odlomka evangelija smo si gotovo zapomnili Jezusove besede: »Tudi jaz te ne obsojam.« Zapomnimo si tudi besede: »Pojdi in odslej ne gréši več!«



Luka Mihevc
4. POSTNA NEDELJA – C / 2016



Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki,

da bi ga poslušali.

Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili:

»Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

Tedaj jim je povedal tole priliko:

»Neki človek je imel dva sina.

Mlajši med njima je rekel očetu:

›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹

In razdelil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj

in odpotoval v daljno deželo.

Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota

in začel je trpeti pomanjkanje.

Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele,

ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in dejal:

›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju,

jaz pa tukaj umiram od lakote.

Vstal bom in šel k očetu in mu rekel:

Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.

Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu.

Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil;

pritekel je, ga objel in poljubil.

Sin mu je rekel:

›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

Oče pa je naróčil svojim služabnikom:

›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite!

Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo!

Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível;

bil je izgubljen in je najden.‹

In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju.

Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal:

›Kaj pa to pomeni?‹

Ta mu je rekel:

›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹

Razjézil se je in ni hôtel vstopiti.

Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal.

On pa je očetu odgovóril:

›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza,

pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje,

si mu zaklal pitano tele.‹

On pa je rekel:

›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba,

ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível,

ker je bil izgubljen in je najden.‹ «



(Lk 15, 1-3.11-32)





Drage sestre in dragi bratje!

Farizeji in pismouki so se zgražali nad Jezusom, ker se je družil z javnimi grešniki in z njimi celo obedoval – torej jih je sprejemal kot sebi enakovredne. Pismouki so bili poznavalci in razlagalci Svetega pisma, farizeji (njihovo ime pomeni »ločeni od drugih«) pa pripadniki gibanja, ki so si prizadevali za čim bolj natančno izpolnjevanje postave – zapovedi in zakonov, zapisanih v Svetem pismu. Oboji so se imeli za boljše od drugih ljudi – vedeli naj bi več od drugih, znali več od drugih in živeli bolj prav, kot drugi. Na njihove očitke je Jezus odgovoril s priliko, zgodbo, ki jo tradicija imenuje »Prilika o izgubljenem sinu«, vendar bi bilo bolje, če bi ji dali naslov »Prilika o usmiljenem očetu in izgubljenih sinovih«. Oba sinova iz prilike sta namreč »izgubljena«, oddaljena od očeta. Starejši nič manj od mlajšega. Oba vidita samo sebe in svoje domnevne pravice – to, kar si po lastnem prepričanju zaslužita; to, kar jima po njunem mnenju pripada. »›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ … ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji.‹« V očetu vidita nekoga, ki jima nekaj dolguje; nekoga, ki jima je nekaj dolžan dati. Ne vidita, da jima oče daje mnogo več od tistega, kar hočeta od njega. Ne opazita njegove ljubezni ali pa se nanjo požvižgata. Čeprav sta sinova, ne živita kot sinova, pa čeprav mlajši očeta kliče oče, starejši pa niti to ne. Čeprav sta brata, ne živita kot brata. Starejši očetu zaničljivo omeni mlajšega z besedami »ta tvoj sin«. Oče mu poskuša odpreti oči in srce z besedami »otrok« in »ta, tvoj brat«.

S to priliko je Jezus človeškemu razumevanju približal Božje usmiljenje. Lik očeta iz prilike namreč predstavlja Boga. Bog ni policaj ali tožilec ali sodnik ali rabelj, ki skrbi za dosledno izvajanje zakonov in kaznovanje kršilcev, kot so si predstavljali pismouki in farizeji. Bog je Oče, ki ljubi vse svoje otroke. Oče, ki ljubi brezpogojno. Oče, ki otrok ne priklepa nase, ampak jim pušča svobodno izbiro. Oče, ki otrokom ostane zvest, tudi ko mu obrnejo hrbet ali pljunejo v obraz. Oče, ki bdi nad nami in je v mislih ves čas z nami. Oče, ki nas zagleda, ko smo še daleč in nam priteče naproti. Oče, ki pride k nam, ko kuhamo mulo pred vrati. Oče, ki želi samo to, da bi opazili njegovo ljubezen in nanjo odgovorili.



Luka Mihevc

6. POSTNA - CVETNA NEDELJA – B – 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je velika množica, ki je prišla na praznik,

slišala, da Jezus prihaja v Jeruzalem.

Vzeli so palmove veje, mu šli naproti in vzklikali:

»Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu,

in Izraelov kralj!«

Jezus je našel oslička in sédel nanj, kakor je pisano:

›Ne boj se, sionska hči!

Glej, tvoj kralj prihaja, sedéč na osličjem mladiču.‹

Njegovi učenci sprva tega niso razumeli.

Ko pa je bil Jezus poveličan,

so se spomnili, da je bilo to pisano o njem

in da so mu to storili.



(Jn 12, 12-16)



Drage sestre in dragi bratje!

Iz evangeljskega poročila o Jezusovem prihodu v Jeruzalem in poročila o njegovem trpljenju in smrti je razvidno, da se ljudje skozi zgodovino ne spreminjamo kaj dosti. Množica je v nedeljo v Jeruzalemu Jezusu vzklikala in ga sprejela kot napovedanega Odrešenika. Množica je le nekaj dni zatem, v petek, kričala: »Križaj ga!« Evangelist poroča, da je bila nahujskana. Kot nekoč smo ljudje tudi danes dovzetni za opravljanje, obrekovanje in hujskanje; radi se pridružimo javnemu mnenju, sledimo modi, trobimo v isti rog z drugimi. Zato nas apostol Pavel svari: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu!« Kristjan mora imeti zdravo distanco do okolja, v katerem živi. Imeti mora pogum, da živi drugače, kot ga sili javno mnenje. Imeti mora hrbtenico, da se ne uklanja večini. Imeti mora voljo, da se ne prepušča čredniškemu nagonu, pač pa razmišlja s svojo glavo. Skratka, biti mora svoboden. Vir svobode pa je Kristus. Človekova svoboda je odvisna od njegove odločitve Zanj. »Za svobodo nas je Kristus osvobodil«, beremo v Svetem pismu. Naj Njegova žrtev za nas ne bo zaman.



Luka Mihevc

4. POSTNA NEDELJA – B – 2015



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu:

»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,

tako mora biti povzdignjen Sin človekov,

da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.

Bog je namreč svet tako ljubil,

da je dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil,

ampak bi imel večno življenje.

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil,

ampak da bi se svet po njem rešil.

Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;

kdor pa ne veruje, je že sojen,

ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet

in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč,

kajti njihova dela so bila hudobna.

Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči,

da se ne bi razkrila njegova dela.

Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči,

da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«



(Jn 3, 14-21)



Drage sestre in dragi bratje!

Jezus, kot smo pravkar slišali, ni prišel zato, da bi nam sodil, ampak da bi nas rešil. Njegove besede: »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali« veljajo tudi v tem primeru. Govori nam: »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« »Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« K takšni drži nas spodbuja tudi papež Frančišek, katerega obletnice izvolitve se danes spominjamo. Nekateri mediji nas zadnji čas radi spominjajo na njegovo izjavo: »Kdo sem jaz, da bi sodil gejem?« Ta njegova izjava (ki je, mimogrede, iztrgana iz konteksta) ni v Cerkvi nič novega in nič revolucionarnega. V Katekizmu Katoliške Cerkve iz leta 1997, ki povzema nauk Katoliške Cerkve (in ga je naročil sestaviti papež Janez Pavel II., delo pa je vodil kardinal Ratzinger, kasnejši papež Benedikt XVI.) je zapisano: »Homoseksualnost pomeni odnose med moškimi in ženskami, ki čutijo izključno ali prevladujočo spolno privlačnost do oseb istega spola. V različnih stoletjih in kulturah si nadeva zelo spreminjajoče se oblike. Psihični nastanek homoseksualnosti v veliki meri ni razložen. Opirajoč se na Sveto pismo, ki dejanja homoseksualnosti prikazuje kot hude zablode, je izročilo vedno izjavljalo, da so »homoseksualna ravnanja po notranje neurejena.« Takšna dejanja nasprotujejo naravni postavi. Spolno dejanje namreč zapirajo darovanju življenja. Ta dejanja ne izhajajo iz resnične afektivne in spolne komplementarnosti. V nobenem primeru jih ne moremo odobravati. Kar nekaj moških in žensk ima v sebi globoko zakoreninjena homoseksualna nagnjenja. Ta nagnjenost, ki je objektivno neurejena, za večino od njih pomeni preizkušnjo. Sprejemati jih je treba s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. V razumevanju do njih se bomo izogibali slehernemu znamenju krivičnega zapostavljanja. Ti ljudje so poklicani, da v svojem življenju uresničijo Božjo voljo, in če so kristjani, da združujejo z Gospodovo žrtvijo na križu tiste težave, na katere lahko naletijo zaradi svojega stanja. Homoseksualne osebe so poklicane k čistosti. S krepostmi samoobvladovanja, vzgojiteljicami notranje svobode, včasih z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma in z odločnostjo približati krščanski popolnosti« (KKC 2357-2359).

Youcat, Katekizem Katoliške Cerkve za mlade iz leta 2011 (ki ga je naročil napisati papež Benedikt XVI.) pa temu dodaja: »Cerkev veruje, da homoseksualnost ne ustreza redu stvarstva. Vanj sta položena potreba po dopolnitvi in medsebojna privlačnost moža in žene, da moreta podariti življenje otrokom. Zato Cerkev ne more odobravati homoseksualnega ravnanja. Vsem ljudem, ne glede na njihovo spolno usmerjenost, pa dolguje spoštovanje in ljubezen, ker Bog spoštuje in ljubi vse ljudi. Na zemlji ni človeka, ki ne bi izviral iz zveze med očetom in materjo. Zato je za nekatere homoseksualno usmerjene ljudi boleča izkušnja, da jih drugi spol erotično ne privlači in da morajo pogrešati telesno rodovitnost svoje zveze, kakor to ustreza človekovi naravi in Božjemu redu stvarjenja. Vendar pa nas Bog pogosto po nenavadnih poteh vodi k sebi: hiba, izguba ali ranjenost – če jih sprejmemo in jih znamo prenesti kot križ – lahko postanejo odskočna deska za skok v Božje naročje, v naročje tistega Boga, ki dela vse dobro in je v odrešenju še večji kot v stvarjenju« (Youcat 65).

Sovražiti greh in ljubiti grešnika je načelo, ki se ga moramo vedno držati, če hočemo slediti Kristusu. Tudi v odnosu do istospolno usmerjenih. To pa seveda ne pomeni, da nekritično sprejmemo vse zahteve, ki jih postavljajo, ne glede na njihove posledice. Pravice istospolno usmerjenih niso in ne smejo biti nad pravicami drugih. Njihove pravice tudi niso in ne smejo biti vse tisto, kar sami razglašajo za svoje pravice. Prav je, da so istospolno usmerjeni zakonsko zaščiteni pred diskriminacijo, ki je res diskriminacija, pred nestrpnostjo, ki je res nestrpnost in pred nasiljem, ki je res nasilje. Prav je tudi, da so njihove zveze pravno urejene. Vendar ne na račun zakonske zveze med moškim in žensko, na račun družine in na račun otroka. Zakonska zveza med moškim in žensko, družina z očetom, materjo in otrokom ali otroci ter otroci sami so temelj civilizacije (ne le naše civilizacije, ampak človeške civilizacije nasploh), ki ga ne moremo žrtvovati zaradi t. i. pravic istospolno usmerjenih.

Jezus nas v današnjem odlomku evangelija svari pred tem, da bi bolj ljubili temo, kakor luč. Temo, ki je laž, namesto luči, ki je resnica. Kristjani smo poklicani, da v svet prinašamo l(L)uč, da prinašamo r(R)esnico. Poklicani smo, da razkrinkamo vsako laž, tudi tisto, ki je zavita v celofan strpnosti in ljubezni. Poklicani smo, da vedno rečemo »bobu bob«, pa čeprav to sproži zlivanje gnojnice po nas.



Luka Mihevc, župr.

Iz svetega evangelija po Janezu.



Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem.

V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja,

ki so sedeli tam.

In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred.

Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel:

»Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!«

Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano:

›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹

Judje so mu rekli:

»Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?«

Jezus jim je odgovóril in rekel:

»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.«

Judje so tedaj rekli:

»Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?«

On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem,

in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.

Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu,

so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal.

Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba,

da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.



(Jn 2, 13-25)



Drage sestre in dragi bratje!

Jezni Jezus, ki nastopa v današnjem odlomku evangelija, je nekaj neobičajnega. Nekaj, česar ob branju evangelijev sicer ne najdemo. Nekaj nenavadnega. Vemo, da je jeza greh. Celo eden od sedmih glavnih grehov. In verujemo, da je Jezus Bog, ki je postal človek, da bi nas odrešil prav greha in njegovih posledic. Bog in greh ne gresta skupaj. Definicija greha iz veroučnih učbenikov je »zavrnitev Boga in njegove ljubezni«. Kako lahko Bog zavrne samega sebe in svojo ljubezen? To ni logično. In zato tudi ne resnično. In kaj je resnica? To, da ni vsaka jeza greh. V Svetem pismu srečamo dve vrsti jeze: grešno jezo, ki je sad greha in vodi v greh, ter pravično ali »sveto« jezo. O slednji je sv. Janez Krizostom zapisal: »Kdor se ne jezi, kadar ima vzrok za to, stori greh.« Sv. Bernard je zapisal: »Ne se ujeziti, ko je treba, je greh. Ujeziti se bolj, kot je treba, pa pomeni grehu dodati drug greh.« Sv. Gregorij Veliki pa je zapisal: »Razum se odločneje upre pregreham, kadar mu pri tem pomaga jeza.« Ni vsaka jeza slaba. Ni vsaka jeza greh. Greh je jeza, ki je krivična, maščevalna in nezmerna. V duhovni literaturi najdemo tri pogoje za pravično jezo: pravi predmet, odkrit namen in pravilen odziv. Jezusova jeza iz današnjega odlomka evangelija izpolnjuje vse tri pogoje. Tudi pravilen odziv, čeprav se na prvi pogled zdi malo pretiran. A Jezusov namen je bil pritegniti pozornost in posledično sprožiti razmislek o tem, kaj se dogaja v jeruzalemskem templju, ki je bil za Jude najsvetejši kraj na svetu. Prebivališče Boga med ljudmi. Kraj Božje navzočnosti na zemlji. Tam so med drugim Bogu na oltarju darovali daritvene živali v spravo za svoje grehe, v zahvalo in kot podporo prošnjam. Da bi bile živali bolj pri roki, so jih vernikom prodajali kar na kraju samem. Svoje usluge so kupcem nudili tudi menjalci denarja, saj je v templju veljala posebna valuta. Jezus je navzočim očital, da iz kraja Božje navzočnosti delajo tržnico. Da skrunijo to, kar je sveto. Vsekakor pravi predmet ali vzrok za jezo. Kot je pravi predmet ali vzrok za pravično jezo novi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki so ga v minulem tednu v Državnem zboru sprejeli predstavniki ljudstva, ki so bili izvoljeni lani zaradi nevednosti, naivnosti in neumnosti večine volivcev v naši državi. Tudi omenjeni Zakon odpira vrata skrunitvi svetega. V Svetem pismu namreč beremo: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« In: »Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi.« In: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga?« Vsak človek je v osnovi svet, saj ga je ustvaril Bog po svoji podobi. Delno zaradi okolja, ki ga zaznamuje, predvsem pa zaradi svojih napačnih odločitev postane tudi grešen. Naredi tržnico iz samega sebe. Novi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih legalizira delanje tržnice iz človeka. Po njem bo tržnica postala zakonska zveza, tržnica bo postala družina in tržnica bo postal otrok. Naša dolžnost in odgovornost je, da poslancem Državnega zbora, ki so bodisi zaradi sprevrženosti, samovolje, preračunljivosti ali zaslepljenosti izglasovali novi zakon, odločno rečemo: NE!



Luka Mihevc

zap2
Prisotni: Aleksander Forštner, Stanislav Glinšek, Izidor Golčman, Stanka Lampret, Stanislav Lesjak, Luka Mihevc, Franc Obu, Marija Slemenšek, Janko Škruba, Jožica Špegel, Majda Zbičajnik.

Opravičili so se: Boris Brinovšek, Tatjana Hudomalj, Irena Jemec, Helena Klančnik, mag. Albin Vrabič.

Odsotni: Bojan Brcar, Suzana Drobež, Jakob Zapušek.


1. Molitev.

Sejo smo začeli z molitvijo Pridi, Sveti Duh.



2. Duhovna misel.

Prisluhnili smo odlomku iz Apostolske spodbude papeža Frančiška Veselje evangelija (Papež Frančišek, Apostolska spodbuda Veselje evangelija – Evangelii gaudium, Cerkveni dokumenti 140, Družina, Ljubljana 2014, 1.-3., str. 5-6.).



3. Potrditev Zapisnika zadnje seje.

Zapisnik januarske seje smo potrdili.



4. Pastoralno načrtovanje.

G. župnik je članom ŽPS predstavil smisel, namen, cilje in strategije načrtovanja ter korake pastoralnega načrtovanja.



5. Razmislek ob Poli št. 2 (Božja beseda).

S pomočjo predložene pole smo razmišljali o mestu, ki ga ima Sveto pismo na zasebni, družinski, župnijski in družbeno cerkveni ravni. Do zadnje seje letošnjega pastoralnega leta (junija) bo vsak član ŽPS s sodelovanjem skupine župljanov, ki jo predstavlja, pole izpolnil in oddal. Na podlagi zbranega gradiva bo v prihodnjem pastoralnem letu izdelan Župnijski pastoralni načrt.



6. Razno.

a. G. župnik je prisotne člane seznanil, da velenjske župnije tudi letos skupaj organizirajo romanji: enodnevno 25. 6. na Višarje ali Trsat, večdnevno pa od 27. – 30. 10. v Rim.



b. Ob postnih petkih bodo pol ure pred sv. mašo pobožnost križevega pota vodili: g. župnik (7. 3.), molitvena skupina (14. 3.), ŽPS (21. 3.), župnijski pevski zbor (28. 3.), birmanci (4. 4.) in ministranti (11. 4.).



c. Naslednja redna seja bo v torek, 25. marca.



Zapisal: Luka Mihevc


4. POSTNA NEDELJA – A – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je šel Jezus iz templja in zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva.

Njegovi učenci so ga vprašali:

»Učitelj, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?«

Jezus je odgovoril:

»Ni grešil ne on ne njegovi starši,

ampak na njem naj se razodenejo Božja dela.

Dokler je dan, moramo opravljati dela tistega, ki me je poslal.

Pride noč, ko nihče ne more delati.

Dokler sem na svetu, sem luč sveta.«

Ko je to izgovoril, je pljunil na tla in s slino naredil blato.

Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: »Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa!«

(kar v prevodu pomeni Poslani).

Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl.

Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili:

»Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?«

Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.«

Sam pa je govoril: »Jaz sem.«

Rekli so mu tedaj:

»Kako so se ti torej oči odprle?«

On pa je dejal:

»Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato,

mi z njim pomazal oči in mi rekel:

›Pojdi v Síloo in se umij.‹

Šel sem tja, se umil in spregledal.«

Rekli so mu: »Kje je tisti?«

Dejal jim je: »Ne vem.«

Človeka, ki je bil prej slep, so odvedli k farizejem.

Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota.

In farizeji so ga spet spraševali, kako je spregledal.

Dejal jim je:

»Blata mi je dal na oči, nato sem se umil in vidim.«

Nekateri izmed farizejev so tedaj govorili:

»Ta človek ni od Boga, ker ne spoštuje sobote.«

Drugi pa so govorili:

»Kako bi grešnik mogel delati takšna znamenja?«

In bil je razdor med njimi.

Slepemu so tedaj ponovno rekli:

»Kaj praviš o njem, ker ti je odprl oči?«

On pa je rekel: »Prerok je.«

Judje niso hoteli verjeti, da je bil slep in da je spregledal,

dokler niso poklicali staršev tega, ki je spregledal.

Vprašali so jih:

»Je to vaš sin, o katerem pravite, da se je rodil slep? Kako, da zdaj vidi?«

Starši so odgovorili in rekli:

»Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep;

kako to, da zdaj vidi, pa ne veva, in kdo mu je odprl oči, midva ne veva.

Njega vprašajte. Dovolj je star. Sam naj govori o sebi.«

To so rekli njegovi starši, ker so se bali Judov;

Judje so namreč že sklenili, da bodo vsakogar,

ki ga bo priznal za Mesija, izobčili iz shodnice.

Zato so njegovi starši rekli:

›Dovolj je star, njega vprašajte.‹

Tedaj so farizeji drugič poklicali človeka, ki je bil prej slep, in mu rekli:

»Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.«

On pa je odgovoril:

»Če je grešnik, ne vem.

Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.«

Tedaj so mu rekli:

»Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?«

Odgovoril jim je:

»Povedal sem vam že, pa niste poslušali. Čemu hočete znova slišati?

Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?«

In ozmerjali so ga in mu rekli:

»Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci.

Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog; o tem pa ne vemo, od kod je.«

Mož jim je odvrnil in rekel:

»To je res čudno, da ne veste, od kod je, meni pa je odprl oči.

Vemo, da Bog grešnikov ne usliši.

Kdor pa Boga časti in spolnjuje njegovo voljo, tega usliši.

Od vekomaj se ni slišalo, da bi kdo od rojstva slepemu odprl oči.

Če ta ne bi bil od Boga, ne bi mogel ničesar storiti.«

Odgovorili so in mu rekli:

»Ves si rojen v grehih, pa nas boš učil?«

In vrgli so ga ven.

Jezus je slišal, da so ga vrgli ven.

Našel ga je in mu je rekel:

»Veruješ v Sina človekovega?«

In ta je odgovoril ter rekel:

»Kdo je to, Gospod, da bi veroval vanj?«

Jezus mu je rekel:

»Videl si ga; ta, ki govori s teboj, ta je.«

Tedaj je dejal:

»Verujem, Gospod,«

in se je pred njim poklonil do tal.

In Jezus je rekel:

»Za sodbo sem prišel na ta svet,

da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.«

To je slišalo nekaj farizejev, ki so bili pri njem in so mu rekli:

»Smo morda tudi mi slepi?«

Jezus jim je dejal:

»Če bi bili slepi, bi ne imeli greha.

Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.«



(Jn 9,1-41)





Drage sestre in dragi bratje!

Dve vrsti slepote smo srečali v današnjem odlomku evangelija: telesno – zunanjo slepoto in notranjo slepoto – slepoto srca, slepoto duha. Sveto pismo nas večkrat opozarja, da je slednja mnogo usodnejša za človeka. »Oči imajo, pa ne vidijo«, »gledajo, pa ne vidijo«, beremo. Pogosto je poimenovana »zakrknjenost srca«. Medtem ko telesna slepota ni človekova krivda, kot poudarja tudi Jezus, je za duhovno slepoto kriv človek sam.

Ljudje vidimo le s pomočjo svetlobe, luči. Manj kot je je, manj vidimo. V popolni temi ne vidimo ničesar, naj si še tako želimo in naprezamo oči. Vendar ni nujno, da je tema zgolj zunanji dejavnik. Lahko je posledica bolezni, kot v primeru slepega iz današnjega evangelija ali tudi zaprtih oči, ki so sicer povsem zdrave, kot v primeru farizejev. Oni so se prav oklepali svoje slepote. Nič jim niso pomagale zdrave oči. Da resnično vidimo, moramo namreč s telesnimi očmi gledati skozi duhovne oči. Sleporojeni je v evangeliju spregledal dvakrat: najprej zunanje, nato notranje. Odprle so se mu telesne oči in zatem duhovne oči, oči vere. Jezus je tista svetloba, tista luč, ki jo potrebujejo naše notranje, duhovne oči, da lahko vidimo. Samo ta Luč lahko ozdravi našo notranjo slepoto, ki jo povzročajo sebičnost, domišljavost, površnost, nevoščljivost, predsodki, hudobija …

Zato pustimo, da se dotakne naših oči, umijmo se v vodnjaku zakramenta sprave in prisluhnimo Njegovim besedam, da bomo videli.  



Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes