• Rotate
  • 1

8. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema:

ali bo enega sovražil in drugega ljubil,

ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval.

Ne morete služiti Bogu in mámonu.

Zato vam pravim:

Ne bodite v skrbeh za svoje življenje,

kaj boste jedli ali kaj boste pili,

in ne za svoje telo, kaj boste oblekli.

Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka?

Poglejte ptice neba!

Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice,

in vendar jih vaš nebeški Oče hrani.

Ali niste vi več vredni kot one?

Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo

podaljšati svoje življenje za en sam komolec?

In za obleko, kaj ste v skrbeh?

Poučite se od lilij na polju, kako rastejo.

Ne trudijo se in ne predejo,

toda povem vam:

Še Salomon v vsem svojem veličastvu

ni bil oblečen kakor ena izmed njih.

Če pa Bog tako oblači travo,

ki je danes na polju, jutri pa jo vržejo v peč,

mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni?

Ne bodite torej v skrbeh in ne govorite:

›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹

Po vsem tem sprašujejo pogani.

Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete.

Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost

in vse to vam bo navrženo.

Ne bodite v skrbeh za jutri,

kajti jutrišnji dan bo prinesel svoje skrbi.

Dovolj je dnevu njegova lastna teža.«



(Mt 6, 24-34)



Pri sv. mašah to nedeljo beremo drugi del pastirskega pisma slovenskih škofov za letošnji postni čas.      

                                        Luka Mihevc



7. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Slišali ste, da je bilo rečeno:

›Oko za oko in zob za zob.‹

Jaz pa vam pravim:

Ne upirajte se hudobnežu,

ampak če te kdo udari po desnem licu,

mu nastavi še levo.

In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko,

mu pusti še plašč.

In če te kdo sili eno miljo daleč,

pojdi z njim dve.

Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe,

mu ne pokaži hrbta.

Slišali ste, da je bilo rečeno:

›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹

Jaz pa vam pravim:

Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo,

da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih.

On namreč daje svojemu soncu,

da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi,

ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.

Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas,

kakšno plačilo vas čaka?

Mar tega ne delajo tudi cestninarji?

In če pozdravljate le svoje brate,

kaj delate posebnega?

Mar tega ne delajo tudi pogani?

Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«



(Mt 5, 38-48)



Pri sv. mašah to nedeljo beremo prvi del pastirskega pisma slovenskih škofov za letošnji postni čas.  

                                      Luka Mihevc

6. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke;

ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.

Resnično, povem vam:

Dokler ne preideta nebo in zemlja,

ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave,

preden se vse ne zgodí.

Kdor bo torej kŕšil eno od teh,

pa čeprav najmanjših zapovedi

in bo tako ljudi učil,

bo najmanjši v nebeškem kraljestvu.

Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil,

bo velik v nebeškem kraljestvu.

Kajti povem vam:

Če vaša pravičnost ne bo večja

kakor pravičnost pismoukov in farizejev,

ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno:

›Ne ubijaj!

Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹

Jaz pa vam pravim:

Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.

Kdor pa reče bratu ›tepec‹, zasluži, da pride pred véliki zbor;

in kdor mu reče ›norec‹, zasluži, da pride v peklenski ogenj!

Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš,

da ima tvoj brat kaj proti tebi,

pústi dar tam pred oltarjem,

pojdi in se najprej spravi z bratom,

potem pa se vrni in daruj svoj dar.

Spravi se hitro s svojim nasprotnikom,

dokler si z njim še na poti,

da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku,

da te vrže v ječo.

Resnično, povem ti:

Ne prideš od tam,

dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.

Slišali ste, da je bilo rečeno:

›Ne prešuštvuj!‹

Jaz pa vam pravim:

Kdor koli s poželenjem gleda žensko,

je v srcu že prešuštvoval z njo.

Če te desno oko pohujšuje, ga iztakni in vrzi od sebe;

kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa,

kakor da bi bilo vse tvoje telo vrženo v pekel.

In če te desna roka pohujšuje,

jo odsekaj in vrzi od sebe,

kajti bolje je zate, da izgubiš en del telesa,

kakor da bi vse tvoje telo prišlo v pekel.

Rečeno je bilo:

›Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.‹

Jaz pa vam pravim:

Kdor se loči od svoje žene, razen če zveza ni bila zakonita,

je kriv, da ona prešuštvuje.

In kdor se z ločeno ožéni, prešuštvuje.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno:

›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹

Jaz pa vam pravim:

Sploh ne prisegajte!

Ne pri nebu, ker je Božji prestol,

ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog,

ne pri Jeruzalemu, ker je mesto vélikega kralja.

Tudi pri svoji glavi ne prisegaj,

ker niti enega lasu ne moreš narediti belega ali črnega.

Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹;

kar je več kot to, je od hudega.«



(Mt 5, 17-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Ob Jezusovih besedah, ki smo jih pravkar slišali, si zapomnimo troje.

Prvič: Bog nam postavlja zahteve v naše dobro. Zapovedi, ki nam jih daje, so sad njegove ljubezni do nas. So pomoč, ki nam jo ponuja.

Drugič: od nas je odvisno, ali bomo sprejeli njegovo pomoč, ali bomo izpolnjevali njegove zapovedi. Kot smo slišali v prvem berilu: »Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi. Zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje. Predte je položil ogenj in vodo, roko boš iztegnil, po čemer boš hotel. Pred ljudmi sta življenje in smrt in kar bo komu po volji, mu bo dano.«

In tretjič: da lahko živimo po Božjih zapovedih, moramo sodelovati z Bogom. Jezus pravi: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Šele ko svoje moči združimo z Božjo močjo, lahko nekaj naredimo. Za to pa moramo biti v stalnem stiku z Bogom. Vsakodnevna molitev, redna nedeljska sv. maša, pri kateri sprejmemo sv. obhajilo, in mesečna sv. spoved so minimum, ki je potreben za stalen stik z Bogom. Minimum!

Potrudimo se, da ga bomo dosegali.  

                                     Luka Mihevc

5. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Vi ste sol zemlje.

Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí?

Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.

Vi ste luč sveta.

Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik,

temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.

Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela

in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«



(Mt 5, 13-16)





Drage sestre in dragi bratje!

Da bi Jezus pojasnil, kakšna je naloga njegovih učencev, kristjanov, v svetu, je kot prispodobo uporabil sol in luč.

Oboje je del našega vsakdana. Sol je sestavni del naše prehrane. Kot začimba daje hrani boljši, polnejši okus. Kot konzervator varuje hrano pred pokvarljivostjo. Kot posip na cesti nas varuje pred zdrsi.

Luč pa razsvetljuje vse okoli sebe, omogoča, da vidimo tudi po sončnem zahodu, ponoči daje stvarem obliko in barvo, jih odkriva, nas usmerja.

Sol in luč je Jezus izbral, da bi nam razložil, kakšen je naš poklic, naše poslanstvo. Kot nam sol in luč služita, tako smo tudi kristjani poklicani in poslani, da služimo. Da z besedami in dejanji varujemo pred neokusnostjo, pokvarjenostjo in zdrsi; da razsvetljujemo, odkrivamo in usmerjamo. Vsega tega ne zmoremo samo z lastno močjo; za to moramo sodelovati z Božjo močjo, z Božjo milostjo. Biti moramo »na liniji z Bogom«. To pa pomeni vsakdanjo molitev in reden prejem zakramentov, predvsem sv. evharistije, sv. maše in sv. spovedi. Šele to nam omogoča, da smo res kristjani, Kristusovi učenci, in da tako tudi živimo.

V prvem berilu smo slišali nekaj konkretnih napotkov: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci, in ne potuhni se pred svojim rojakom.« Odpravi zatiranje iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje. Daj lačnemu, kar imaš sam rad in reveža nasiti.

Služenje bližnjim z dobrimi deli, k čemur nas vabi Bog, pa mora biti v službi oznanjevanja Božje skrbi, dobrote in ljubezni do vsakega človeka. Ne delajmo dobrih del zaradi sebe – da bi se mi dobro počutili ali da bi nas drugi hvalili. Naša dobra dela morajo biti način oznanjevanja, morajo biti naša veroizpoved. Kot pravi Jezus: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«  



                                           Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza

in jih same zase peljal na visoko goro.

Vpričo njih se je spreménil.

Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela,

da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu.

In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom.

Oglásil se je Peter in rekel Jezusu:

»Učitelj, dobro je, da smo tukaj.

Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.«

Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili.

Narédil se je oblak in jih obsenčil.

In iz oblaka se je zaslišal glas:

»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več

razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.

In medtem ko so šli z gore, jim je naróčil,

naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli,

dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.

To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali,

kaj pomeni vstati od mrtvih.



(Mr 9, 2-10)





Drage sestre in dragi bratje!

»Videz vara« je rek, ki so ga rodile izkušnje. Izkušnje, da je videz lahko drugačen od realnosti. Da je lahko nekdo ali nekaj na prvi pogled drugačen / drugačno, kot je v resnici. To je tudi tisto, kar nam med drugim sporoča Bog po odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo. V prvem berilu je Bog na videz od Abrahama zahteval, naj mu žrtvuje svojega sina Izaka. V nekaterih ljudstvih tistega časa je bilo običajno, da so starši žrtvovali svoje otroke, da bi se odkupili ali prikupili nekemu božanstvu. Bog je takšno prakso prepovedal, kot lahko beremo v Svetem pismu. Od Abrahama ni zahteval Izakovega življenja, kot se je Abrahamu zdelo, pač pa je zahteval, da se odpove svojemu otroku kot lastnini in ga sprejme kot dar. Otrok ni lastnina, ampak dar. Otrok ni nekaj, ampak nekdo. Ni predmet, ampak oseba. Ni pravica, ampak nosilec pravic. Je nekdo, ki ima pravice, ne pravica nekoga drugega. Ni človekova pravica, ampak tisti, ki ima človekove pravice. Ker je človek, ne igrača.

Videz vara.

V odlomku evangelija smo slišali, kako je Jezus trem izmed svojih učencev pokazal, kdo v resnici je. V očeh sodobnikov je bil marsikdo in marsikaj. Za nekatere je bil dober človek, za druge slab, za nekatere prerok, za druge bogokletnik, za nekatere svet mož, za druge heretik, krivoverec; za nekatere mirovnik, za druge prevratnik, revolucionar; za nekatere modrec, za druge norec, za nekatere zdravilec, čudodelnik, za druge obsedenec s hudičem, za nekatere napovedani Odrešenik, za druge lažnivec in prevarant … Vse to je Jezus bil na videz. Kdo je v resnici, je pokazal na gori trem izmed svojih učencev, s katerimi je bil na poti v Jeruzalem, da bi bil križan. Kot se je Bog v Stari zavezi na gori razodel Mojzesu in Eliju, tako se je v Novi zavezi na gori razodel trem apostolom. Na gori so videli, kdo je Jezus v resnici, ne na videz.

Videz vara.

Na videz hočejo predlagatelji Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih spremeniti, da istospolno usmerjeni ne bi več bili diskriminirani. V resnici mu bodo poleg simbolnega razvrednotenja zakonske zveze moža in žene, razvrednotenja družine in popredmetenja otroka, sledile številne posledice, kot so:

»- sprememba učnih vsebin v javno veljavnih programih;

- predstavljanje in promoviranje istospolnih praks ter spremembe spola v vrtcih in šolah;

- diskriminacija ali izguba zaposlitve vseh, ki se ne bodo strinjali z ideološko redefinicijo zakonske zveze (npr. matičarjev, sodnikov, učiteljev itd.);

- možnost posvojitve otrok in umetne oploditve tudi za istospolne pare;

- omejevanje pravice staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu s svojim prepričanjem;

- ukinitev financiranja katoliških vrtcev, osnovnih in srednjih šol, ki ne bodo sledili sporni državni ideologiji;

- diskriminacija družinskih, verskih in humanitarnih organizacij na javnih razpisih, če se té pri svojem delu ne bodo izrecno posvečale istospolnim skupnostim.«

Zakon, katerega namen je na videz odprava diskriminacije (prav tako navidezne), bo v resnici povzročil množično diskriminacijo. Katoličani smo se temu dolžni upreti. Seveda ne z revolucionarnimi metodami, ampak z evangeljskimi.

Luka Mihevc

Dragi bratje in sestre!

Postni čas je čas prenove Cerkve, skupnosti in posameznih vernikov ter predvsem »čas milosti« (2 Kor 6,2). Bog od nas ne zahteva ničesar, česar nam ne bi že prej podaril: »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4,19). Bog ni brezbrižen do nas. Vsakega od nas nosi v svojem srcu, pozna nas po imenu, skrbi za nas in nas išče, ko ga zapustimo. Zanima se za vsakega izmed nas; v svoji ljubezni ga zanima vse, kar se dogaja z nami. Ko živimo udobno življenje in nam gre vse dobro, se včasih zgodi, da pozabimo na druge (česar Bog Oče ne naredi nikoli), se ne zanimamo za njihove težave, trpljenje in krivice, ki se jim dogajajo … Takrat naše srce pade v brezbrižnost. Kadar se počutim precej dobro in prijetno, pozabljam na tiste, ki so v težavah. Ta sebična razvada, ravnodušnost, ima danes svetovne razsežnosti, zato lahko govorimo o globalizaciji brezbrižnosti. Gre za stisko, s katero se kristjani moramo soočiti.

Ko se Božje ljudstvo spreobrne k Božji ljubezni, najde odgovore na vprašanja, ki mu jih zgodovina zastavlja vedno znova. Eden največjih izzivov, pri katerem se želim ustaviti v tej poslanici, je ravno globalizacija brezbrižnosti.
Ravnodušnost do bližnjih in do Boga je resnična preizkušnja tudi za nas kristjane, zato moramo v vsakem postu slišati klic prerokov, ki povzdigujejo glas in nas tako prebujajo.


Bog ni brezbrižen do sveta, ampak ga ljubi do te mere, da pošlje svojega Sina za zveličanje vsakega človeka. V njegovem učlovečenju, zemeljskem življenju, smrti in vstajenju se dokončno odprejo vrata med Bogom in človekom, med nebom in zemljo. Cerkev je z oznanjevanjem Božje besede, obhajanjem zakramentov in pričevanjem vere, ki postane učinkovita po dejavni ljubezni (prim. Gal 5,6), kakor roka, ki drži odprta vrata. Toda svet teži k temu, da se zapre vase in zapre tista vrata, skozi katera Bog vstopa v svet in svet vanj. Tako roka, ki je Cerkev, ne sme biti nikoli presenečena, če je odrinjena, stisnjena in poškodovana.

Božje ljudstvo potrebuje prenovo, da ne bi postalo brezbrižno, da se ne bi zaprlo samo vase. Predlagam tri korake premišljevanja o tej prenovi.

1. »Če en del trpi, trpijo z njim vsi deli« (1 Kor 12,26) – Cerkev

Božjo ljubezen, ki zdrobi smrtonosno zapiranje samih vase zaradi brezbrižnosti, nam Cerkev ponuja s svojim poučevanjem, predvsem pa s svojim pričevanjem. Pričujemo lahko samo o tistem, kar smo že prejeli in izkusili. Kristjan je tisti, ki dovoli Bogu, da ga preobleče s svojo dobroto in usmiljenjem, da ga preobleče s Kristusom, da postane kakor On, služabnik Bogu in ljudem. Na to nas spominja bogoslužje velikega četrtka z obredom umivanja nog. Peter ni želel, da bi mu Jezus umil noge, potem pa je razumel, da Jezus noče biti samo zgled, kako moramo drug drugemu umivati noge. To dejanje lahko stori samo tisti, ki je že pustil, da mu Kristus umije noge. Samo ta ima »delež« z Njim (Jn 13,8) in lahko služi ljudem.

Postni čas je ugoden čas, da dovolimo Kristusu, da nam streže, in tako postanemo kakor On. To se zgodi, ko poslušamo Božjo Besedo in prejemamo zakramente, še posebej evharistijo. V njej postajamo to, kar prejemamo – Kristusovo telo. V tem telesu ni prostora za brezbrižnost, za katero se zdi, da tako pogosto obvladuje naša srca. Kajti kdor je Kristusov, pripada enemu telesu in v Njem ne moremo biti brezbrižni drug do drugega. »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje« (1 Kor 12,26).
Cerkev je občestvo svetnikov – communio sanctorum, ker so v njem udeleženi svetniki in ker je občestvo svetih reči, torej Božje ljubezni, razodete v Kristusu in vseh njegovih darov. Med njimi je tudi odgovor tistih, ki so dopustili, da jih je dosegla ta ljubezen. V tem občestvu svetnikov ter pri tej udeleženosti pri svetih rečeh, tega nihče ne poseduje samo zase, ampak ima to kar ima, za vse. Ker smo včlenjeni v Boga, lahko storimo nekaj tudi za oddaljene in za tiste, ki jih s svojimi močmi ne bi mogli nikoli doseči. Kajti z njimi in zanje prosimo Boga, da bi se vsi odprli njegovemu zveličavnemu delovanju.


2. »Kje je tvoj brat?« (1Mz 4,9) – Župnije in skupnosti

Kar je bilo rečeno za vesoljno Cerkev, je treba prevesti tudi v življenje župnij in skupnosti. Ali lahko v teh cerkvenih resničnostih izkusimo, da smo del enega samega telesa? Telesa, ki hkrati prejema in deli naprej, kar mu želi podariti Bog? Telesa, ki pozna svoje najšibkejše, najbolj revne in najmanjše ude in skrbi zanje? Ali pa se zatekamo k neki splošni ljubezni, ki si 'prizadeva' nekje daleč po svetu, pozablja pa na Lazarja sedečega pred svojimi zaprtimi vrati (prim. Lk 16,19–31)?

Da bi lahko prejeli in bi v polnosti pomnožili to, kar nam podarja Bog, je potrebno preseči meje vidne Cerkve v dveh smereh.

Najprej tako, da se v molitvi združimo z nebeško Cerkvijo. Ko zemeljska Cerkev moli, se vzpostavi občestvo vzajemne pomoči in dobrega, ki pride do Božjega obličja. S svetniki, ki so že dosegli svojo polnost v Bogu, sestavljamo tisti del skupnosti, v kateri je ljubezen že premagala brezbrižnost. Nebeška Cerkev ni zmagoslavna zato, ker bi obrnila hrbet zemeljskemu trpljenju in bi to uživala sama. Svetniki so namreč tisti, ki se že veselijo in zrejo dejstvo, da sta Kristusova smrt in vstajenje dokončno premagala brezbrižnost, trdoto srca in sovraštvo. Dokler pa ta zmaga ljubezni ne prešine vsega sveta, bodo svetniki hodili z nami kot romarji. Cerkvena učiteljica sveta Terezija Deteta Jezusa iz Lisieuxa je prepričano zapisala, da nebeško veselje zaradi zmage križane ljubezni ne more biti popolno, dokler je na zemlji vsaj en človek, ki trpi in ječi: »Računam s tem, da v nebesih ne bom mirovala, kajti moja želja je, da bi delovala še naprej za Cerkev in za duše« (Pismo 254, 14. julij 1897).
Tudi mi smo deležni zaslug in veselja svetnikov, oni pa so soudeleženi pri našem boju in naši želji po miru ter spravi. Njihovo veselje zaradi zmage vstalega Kristusa predstavlja za nas vir moči, da lahko premagamo številne oblike brezbrižnosti in trdoto srca.


Na drugi strani pa je vsaka skupnost poklicana prestopiti prag, ki ga ima do družbe, ki jo obdaja, do revežev in oddaljenih. Cerkev je po svoji naravi misijonarska, ne zagledana sama vase, ampak poslana vsem ljudem.
To poslanstvo je potrpežljivo pričevanje Njega, ki hoče vso resničnost in vsakega privesti do Očeta. Ljubezen ne more zamolčati poslanstva. Cerkev Jezusu Kristusu sledi na njegovi poti do vsakega človeka, do skrajnih meja zemlje (prim. Apd 1,8). Tako lahko vidimo v svojem bližnjem brata in sestro, za katera je Kristus umrl in vstal od mrtvih. Kar smo prejeli, smo prejeli tudi zanju in enako, kar imata ona, je dar za Cerkev in vse človeštvo.
Dragi bratje in sestre, tako močno si želim, da bi kraji, kjer je prisotna Cerkev, še posebej naše župnije in skupnosti, postali otoki usmiljenja v morju brezbrižnosti!


3. »Utrdite svoja srca« (Jak 5,8) – Vsak vernik

Tudi kot posamezniki imamo skušnjavo brezbrižnosti. Nasičeni smo s tragičnimi novicami in podobami, ki nam pripovedujejo o človeškem trpljenju, obenem pa čutimo nemoč, da bi ukrepali. Kaj naj storimo, da se ne bomo prepustili tej spirali strahu in nemoči?

Prvič. Lahko molimo v povezanosti z zemeljsko in nebeško Cerkvijo. Ne podcenjujmo moči molitve tolikih! Pobuda 24 ur za Gospoda, za katero upam, da se bo 13. in 14. marca odvijala po vsej Cerkvi in tudi na škofijski ravni, želi biti izraz te potrebe po molitvi.

Drugič. Lahko pomagamo s konkretnimi dejanji dejavne ljubezni, ki dosežejo bližnje in oddaljene po številnih karitativnih ustanovah Cerkve. Post je ugoden čas, da pokažemo zanimanje za drugega s čeprav majhno, a vendar konkretno udeležbo pri prizadevanju celotnega človeštva.

Tretjič. Trpljenje drugega je nenehni klic k spreobrnjenju, saj me potrebe mojega brata spominjajo na krhkost mojega življenja, na mojo odvisnost od Boga in drugih bratov. Če ponižno prosimo za Božjo milost in sprejmemo omejitve svojih možnosti, tedaj bomo zaupali v neizmerne možnosti, ki jih ima na zalogi Božja ljubezen. Tako se bomo lahko zoperstavili hudičevi skušnjavi, ki nas zavaja v misel, da lahko sami zveličamo sebe in svet.

Da bi lahko presegli brezbrižnost in lastne težnje po vsemogočnosti, želim prositi vse, da bi preživeli postni čas kot pot oblikovanja srca, kot je o tem dejal Benedikt XVI. (okrožnica Bog je ljubezen, 31). Imeti usmiljeno srce ne pomeni imeti šibkega srca. Kdor želi biti usmiljen, mora imeti močno, trdno srce, zaprto za skušnjavca in odprto za Boga. Srce, ki pusti, da ga prežame Sveti Duh in ga popelje na potí ljubezni, ki ga vodijo do bratov in sester. Torej ubogo srce, ki pozna lastno revščino in se razdaja za druge.

Dragi bratje in sestre, zato želim v tem postnem času z vami prositi Kristusa z besedami: »Fac cor nostrum secundum cor tuum«; »Upodobi naša srca po svojem srcu« (iz litanij Srca Jezusovega). Tako bomo imeli močno in usmiljeno srce, budno in velikodušno, ki se ne pusti zapreti vase in ne pade v vrtinec globalizacije brezbrižnosti.

To vam želim ter zagotavljam svojo molitev, da bi vsak vernik in vsaka cerkvena skupnost z dobrimi sadovi prehodila pot postnega časa, hkrati pa prosim, da molite zame. Naj vas Gospod blagoslavlja in naj vas Marija varuje.


Iz Vatikana, 4. oktobra 2014, na praznik sv. Frančiška Asiškega.


                                                                                                              Frančišek

Vir: Radio Vatikan


Dragi bratje in sestre!

 

V današnjem prvem berilu Gospod Mojzesu naroča, naj govori vsej skupnosti Izraelovih sinov (3 Mz 19,2). V zavesti svoje podobne odgovornosti vam hočemo tudi škofje spregovoriti ob začetku postnega časa. Papež Frančišek postno poslanico namenja skrbi za uboge in tudi nas škofe vabi, naj skupaj z njim razmišljamo o isti temi: »Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu« (2 Kor 8,9). Živimo v dokaj negotovih in zmedenih časih. Poleg gospodarske krize stopa vse bolj na površje tudi kriza vrednot: kriza poštenosti, resnicoljubnosti in verodostojnosti. Kriza kulturnih in moralnih vrednot je vnebovpijoča. Ker omenjene vrednote izginjajo, se izgublja tudi zaupanje. V javnosti mnogokrat uživajo ugled uspešneži, ki so se na visoke položaje povzpeli na nepošten način. Vrednote solidarnosti, sočutja in medsebojne pomoči vse bolj padajo na ramena ljudi, ki nimajo pomembnega družbenega vpliva. Žalostno je tudi, da Cerkvi ni uspelo ohraniti moralnega kapitala, pridobljenega v težkih letih povojne nedemokratične družbene ureditve. V zadnjih dveh desetletjih smo se tej dediščini v marsičem izneverili, mnogi verniki in tudi del cerkvene hierarhije. Zbrati moramo pogum in priznati zmote. Postni čas nas kliče k spreobrnjenju in pokori. Poleg Božje besede nas k spreobrnjenju vabita zgled in oznanjevanje papeža Frančiška. Papež postavlja pred nas podobo evangeljskega človeka, ki se uresničuje v dobrih delih za najbolj potrebne in uboge. Papež Frančišek je svet presenetil s svojo skromno in preprosto držo, s svojo nenavezanostjo na stvari in predvsem s svojo simpatijo do najbolj ubogih sedanjega časa. Kaže nam nov lik pastirja, čigar srce je upodobljeno po Jezusovem Srcu.

zap1

Prisotni: Izidor Golčman, Helena Klančnik, Stanka Lampret, Stanislav Lesjak, Luka Mihevc, Franc Obu, Marija Slemenšek, Jožica Špegel, Majda Zbičajnik.

Opravičili so se: Bojan Brcar, Suzana Drobež, Aleksander Forštner, Stanislav Glinšek, Tatjana Hudomalj, Irena Jemec, Janko Škruba, mag. Albin Vrabič.

Odsotni: Boris Brinovšek, Jakob Zapušek.

1. Molitev.

Sejo smo začeli z Molitvijo za Cerkev na Slovenskem (Svet katoliških laikov Slovenije, november 2013).

2. Duhovna misel.

Prisluhnili smo odlomku iz spisa aktualnega godovnjaka, svetega Tomaža Akvinskega, duhovnika in cerkvenega učitelja (Bogoslužno branje 1, Ljubljana 1976, str. 266-267.).

3. Potrditev Zapisnika zadnje seje.

Zapisnik zadnje seje smo potrdili.

4. Pastoralna statistika za leto 2013.

G. župnik je članom ŽPS predstavil nekaj statističnih podatkov naše župnije iz preteklega koledarskega leta. Krstov je bilo 58: 17 krščencev je bilo iz cerkvenega zakona, 6 iz civilnega zakona, 34 iz izvenzakonske skupnosti in 1 nezakonski. Prvoobhajancev je bilo 36: 34 otrok in 2 odrasla. Birmanih je bilo 30: 26 osnovnošolcev, 1 srednješolec in 3 odrasli. Poročilo se je 7 parov. Pogrebov je bilo 33. Ob štetju nedeljnikov (3. 3. 2013) se je obeh nedeljskih sv. maš udeležilo 258 vernikov: 135 žensk, 76 moških in 47 otrok.

5. Pregled izpolnjenih pol št. 1 (molitev).

Ustavili smo se predvsem pri prvi točki pole: vidimo (stanje molitve v našem okolju: na osebni, družinski in župnijski ravni) ter delno pri drugi točki: presojamo (ocena molitve v naši župniji, vzroki za takšno stanje in potrebe, ki iz tega izhajajo), nismo pa se lotili tretje točke: ukrepamo (cilji in njihovo uresničevanje). G. župnik je zato predlagal, da bi na naslednjih sejah predvsem razmišljali ob polah, ki so nam dane v pomoč pri načrtovanju, na zadnji seji (junija) pa bomo izpolnjene pole oddali. Do takrat vsak član ŽPS s sodelovanjem skupine župljanov, ki jo predstavlja, pole izpolni. Na podlagi zbranega gradiva bo v prihodnjem pastoralnem letu izdelan Župnijski pastoralni načrt.

6. Razno.

a. G. župnik je prisotne člane seznanil, da ima ŽPS v tem pastoralnem letu dva člana manj: g. Janez Iršič in g. Tone Meža sta se namreč izselila iz naše župnije v drugi župniji. G. Tim Golavšek pa se sej ne bo več mogel udeleževati, saj je odšel študirat in ga med tednom ni v Velenju.

 

b. Naslednje redne seje bodo predvidoma 18. 2., 25. 3., 15. 4., 20. 5. in 17. 6.. V primeru spremembe bodo člani ŽPS pravočasno obveščeni.

c. G. župnik je prisotne člane ŽPS posebej povabil na Nikodemove večere v Velenju.

č. Izražena je bila želja, da bi g. župnik dajal pobude – nekateri člani ŽPS pričakujejo pobude od župnika. Ta je poskušal razložiti, da je to pravzaprav naloga župljanov, še posebej članov ŽPS. Verjetno bo o tem potrebno kdaj spregovoriti bolj obširno, saj gre v bistvu za problem (ne)razumevanja, kdo in kaj je župnik, župnija, župljan, ŽPS …

d. Naslednja redna seja bo v torek, 18. februarja.

 

 

Zapisal: Luka Mihevc

zap1

Prisotni: Izidor Golčman, Helena Klančnik, Stanka Lampret, Stanislav Lesjak, Luka Mihevc, Franc Obu, Marija Slemenšek, Jožica Špegel, Majda Zbičajnik.

Opravičili so se: Bojan Brcar, Suzana Drobež, Aleksander Forštner, Stanislav Glinšek, Tatjana Hudomalj, Irena Jemec, Janko Škruba, mag. Albin Vrabič.

Odsotni: Boris Brinovšek, Jakob Zapušek.

1. Molitev.

Sejo smo začeli z Molitvijo za Cerkev na Slovenskem (Svet katoliških laikov Slovenije, november 2013).

2. Duhovna misel.

Prisluhnili smo odlomku iz spisa aktualnega godovnjaka, svetega Tomaža Akvinskega, duhovnika in cerkvenega učitelja (Bogoslužno branje 1, Ljubljana 1976, str. 266-267.).

3. Potrditev Zapisnika zadnje seje.

Zapisnik zadnje seje smo potrdili.

4. Pastoralna statistika za leto 2013.

G. župnik je članom ŽPS predstavil nekaj statističnih podatkov naše župnije iz preteklega koledarskega leta. Krstov je bilo 58: 17 krščencev je bilo iz cerkvenega zakona, 6 iz civilnega zakona, 34 iz izvenzakonske skupnosti in 1 nezakonski. Prvoobhajancev je bilo 36: 34 otrok in 2 odrasla. Birmanih je bilo 30: 26 osnovnošolcev, 1 srednješolec in 3 odrasli. Poročilo se je 7 parov. Pogrebov je bilo 33. Ob štetju nedeljnikov (3. 3. 2013) se je obeh nedeljskih sv. maš udeležilo 258 vernikov: 135 žensk, 76 moških in 47 otrok.

5. Pregled izpolnjenih pol št. 1 (molitev).

Ustavili smo se predvsem pri prvi točki pole: vidimo (stanje molitve v našem okolju: na osebni, družinski in župnijski ravni) ter delno pri drugi točki: presojamo (ocena molitve v naši župniji, vzroki za takšno stanje in potrebe, ki iz tega izhajajo), nismo pa se lotili tretje točke: ukrepamo (cilji in njihovo uresničevanje). G. župnik je zato predlagal, da bi na naslednjih sejah predvsem razmišljali ob polah, ki so nam dane v pomoč pri načrtovanju, na zadnji seji (junija) pa bomo izpolnjene pole oddali. Do takrat vsak član ŽPS s sodelovanjem skupine župljanov, ki jo predstavlja, pole izpolni. Na podlagi zbranega gradiva bo v prihodnjem pastoralnem letu izdelan Župnijski pastoralni načrt.

6. Razno.

a. G. župnik je prisotne člane seznanil, da ima ŽPS v tem pastoralnem letu dva člana manj: g. Janez Iršič in g. Tone Meža sta se namreč izselila iz naše župnije v drugi župniji. G. Tim Golavšek pa se sej ne bo več mogel udeleževati, saj je odšel študirat in ga med tednom ni v Velenju.

 

b. Naslednje redne seje bodo predvidoma 18. 2., 25. 3., 15. 4., 20. 5. in 17. 6.. V primeru spremembe bodo člani ŽPS pravočasno obveščeni.

c. G. župnik je prisotne člane ŽPS posebej povabil na Nikodemove večere v Velenju.

č. Izražena je bila želja, da bi g. župnik dajal pobude – nekateri člani ŽPS pričakujejo pobude od župnika. Ta je poskušal razložiti, da je to pravzaprav naloga župljanov, še posebej članov ŽPS. Verjetno bo o tem potrebno kdaj spregovoriti bolj obširno, saj gre v bistvu za problem (ne)razumevanja, kdo in kaj je župnik, župnija, župljan, ŽPS …

d. Naslednja redna seja bo v torek, 18. februarja.

 

 

Zapisal: Luka Mihevc

6. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Povem vam:

Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev,

ne pridete v nebeško kraljestvo.

Slišali ste, da je bilo starim rečeno:

›Ne ubijaj! Kdor pa koga ubije, pride pred sodišče.‹

Jaz pa vam pravim:

Vsak, kdor se jezi na svojega brata, zasluži, da pride pred sodišče.

Slišali ste, da je bilo rečeno:

›Ne prešuštvuj!‹

Jaz pa vam pravim:

Kdor koli s poželenjem gleda žensko, je v srcu že prešuštvoval z njo.

Dalje ste slišali, da je bilo starim rečeno:

›Ne prisegaj po krivem; izpolni pa, kar si prisegel Gospodu!‹

Jaz pa vam pravim:

Sploh ne prisegajte!

Vaš ›da‹ naj bo ›da‹, in vaš ›ne‹ naj bo ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.«



(Mt 5, 20-22a.27-28.33-34a.37)





Drage sestre in dragi bratje!

»Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo«, je Jezus jasen. Kakšna je pravičnost pismoukov in farizejev, izvemo iz njegovih nadaljnjih besed in besed, ki jih je na račun enih in drugih izrekel ob drugih priložnostih. Pravičnost pismoukov in farizejev je temeljila na Postavi – petih Mojzesovih knjigah – prvih petih knjigah Svetega pisma stare zaveze. Njihov skupni imenovalec je Deset Božjih zapovedi, ki so jih Judje razčlenili in razmnožili v »malo morje« zapovedi in prepovedi. Vera naenkrat ni bila več osebni odnos z Bogom, ki se odraža v odnosu do bližnjih, do sveta, ki me obdaja, in do samega sebe, pač pa izpolnjevanje predpisov. Pravni red torej. Naši pravniki, gospodarstveniki, politiki in tudi kak bivši škofijski ekonom dobro vedo, da ima vsak pravni red tudi luknje. To so dobro vedeli tudi pismouki in farizeji. In to s pridom izkoriščali. »Tega sicer ne smeš, lahko pa to in to.« Malo »okrog ovinkov«. Jezus pravi, da je prišel »dopolnit postavo«. Lahko bi rekli: zamašit luknje. Iz vere narediti spet vero. Od izpolnjevanja pravnih predpisov nazaj k odnosu z Bogom, z bližnjimi in s sabo. Od pravičnosti, ki temelji na pravu, k pravičnosti, ki temelji na ljubezni. To seveda ni manj, ampak bolj zahtevno. Ni dovolj, da bližnjega ne ubiješ. Ni dovolj, da žene ali moža ne prevaraš. Preveč je že jeza na bližnjega. Preveč je že gledanje s poželenjem na drugo žensko ali moškega. Tako se namreč vse skupaj začne. Ni treba biti zdravnik, da veš, da se bolezen ozdravi, če odpraviš njene vzroke - in ne simptomov. Jezus želi prav to. Da odpravimo vzroke za ubijanje, nezvestobo in druge »končne produkte« zla. Zahtevno, ni kaj. Je to sploh mogoče? Je. A tudi to je proces, ki zahteva svoj začetek in traja vse življenje. Rečemo mu vztrajno vsakodnevno prizadevanje za dobro in preseganje nagnjenj, ki nas vodijo v zlo. Možnost za uspeh pa nam zagotavlja On, ki nam je izkazal ljubezen do konca in je vedno z nami kot naša pomoč in opora.    



                                      Luka Mihevc, župr.

5. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Vi ste sol zemlje.

Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí?

Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo.

Vi ste luč sveta.

Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti.

Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik,

temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši.

Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi,

da bodo videli vaša dobra dela

in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«



(Mt 5, 13-16)





Drage sestre in dragi bratje!

Danes si težko predstavljamo življenje brez soli. Je del našega vsakdana; sestavni del naše prehrane. Kot začimba daje hrani boljši, polnejši okus. Kot konzervator varuje hrano pred pokvarljivostjo. Kot posip na cesti pozimi nas varuje pred zdrsi.

Danes si težko predstavljamo življenje brez luči. Je del našega vsakdana – pravzaprav podaljšuje naš dan. Razsvetljuje vse okoli sebe, omogoča, da vidimo tudi po sončnem zahodu, ponoči daje stvarem obliko in barvo, jih odkriva, nas usmerja.

Sol in luč, nepogrešljivi sestavni del našega vsakdana, je Jezus izbral za prispodobo, kakšna je vloga njegovih učencev, kristjanov, v svetu. Ali bolje rečeno, poklic in poslanstvo. Kot nam sol in luč služita, tako smo tudi kristjani poklicani in poslani, da služimo. Da z besedami in dejanji varujemo pred neokusnostjo, pokvarjenostjo in zdrsi; da razsvetljujemo, odkrivamo in usmerjamo.

Služenje bližnjim z dobrimi deli pa mora biti v službi oznanjevanja Božje skrbi, dobrote in ljubezni do vsakega človeka. »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«  



                                           Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes