• Rotate
  • 1

4. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.



Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro.

Sedel je in njegovi učenci so prišli k njemu.

Odprl je usta in jih učil:

»Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam,

kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali

in vse hudo o vas lažnivo govorili.

Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«



(Mt 5, 1-12a)

Drage sestre in dragi bratje!

Bog nas po svoji besedi, zapisani v odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo, ki smo jih pravkar slišali, usmerja k našemu cilju. H končnemu cilju našega življenja. K cilju, na katerega se mi tako pogosto požvižgamo, kar kažejo naše misli, besede in dejanja. Naše odločitve.

Problem je, da naš končni cilj ni ta svet, v katerega se tako radi zasidramo, na katerega se tako radi navežemo. Živimo, kot bi bilo življenje na tem svetu naš končni cilj in pozabljamo, da je ta drugje. Trudimo se čim bolj izboljšati kvaliteto našega življenja na tem svetu, čeprav je to večkrat diametralno nasprotno od poti, ki vodi tja, kjer je resnično polnost življenja.

Imejmo to pred očmi, da ne bo postal za nas naš končni cilj biti uspešen, pomemben, priljubljen in bogat na tem svetu, ampak polnost življenja, ki je mogoča samo v občestvu z Bogom v večnosti.



                                           Luka Mihevc

3. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.



Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo.

Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnaumu,

ki leži ob jezeru, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini,

da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:

›Dežela Zabulonova in dežela Neftalijeva,

ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja!

Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč;

in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹

Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti:

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata:

Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja.

Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.

Rekel jima je:

»Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«

Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata:

Jakoba, Zebedęjevega sina, in njegovega brata Janeza,

ki sta s svojim očetom Zebedęjem v čolnu popravljala mreže.

Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji.

Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva.

Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.



(Mt 4, 12-23)

Drage sestre in dragi bratje!

Obhajamo molitveno osmino za edinost med kristjani. Prav je, da je ne razumemo samo kot vzpodbudo k edinosti med različnimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi, pač pa tudi čisto konkretno k edinosti v naši Cerkvi, v naši župniji. K temu nas vzpodbuja tudi Bog po svoji besedi v odlomkih iz Svetega pisma, izbranih za današnjo nedeljo.

V drugem berilu smo slišali apostola Pavla, ki je izvedel za prepiranje med verniki v Korintu, zato jih svari, naj med njimi ne bo razprtij. Pravi: »V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: »Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.« Mar je bil Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime?« Kakor Korinčane Bog po apostolu Pavlu tudi nas spominja, kdo in kaj smo ter zaradi koga in česa smo tukaj. Ne zaradi tega ali onega župnika, tudi ne zaradi te ali one obveznosti ali občutka dolžnosti, pač pa zaradi Kristusa. Smo kristjani, Kristusovi učenci, in to mora biti razvidno iz našega življenja – iz naših misli, besed in dejanj. (Nalašč govorim v prvi osebi množine, ker mislim tudi sebe in najprej sebe.)

Kaj pomeni biti kristjan, Kristusov učenec, nam je povedal Jezus v odlomku evangelija. »Spreobrnite se!« Spreobrniti se pomeni obrniti se k Bogu. Pravzaprav vedno znova obračati se k Bogu, saj vedno znova padamo in mu obračamo hrbet.

Kaj pomeni obrniti ali obračati se k Bogu, nam Jezus razloži s svojim vabilom: »Hodi za menoj!« On je pred nami prehodil to pot. Pravzaprav je On pot. Kot pravi sam: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Njegove besede in Njegova dejanja so naši smerokazi, naše markacije. So pot do cilja, h kateremu smo namenjeni in ki ga želimo doseči, čeprav tolikokrat hodimo v nasprotno smer. Vsi. Zato smo dani drug drugemu, da si pomagamo in se vzpodbujamo. Zato je Jezus ustanovil Cerkev. Skupaj nam bo namreč lažje uspelo. Če se bomo skupaj trudili hoditi za Jezusom ter pri tem drug drugega vzpodbujali in si pomagali, bo tudi nad nami »zasijala svetloba«, kot smo slišali v prvem berilu: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba.«

Ob svoji vrnitvi v vašo župnijo vas prosim, da se skupaj zavemo, kdo in kaj smo, ter zakaj in zaradi koga smo tukaj.



                                           Luka Mihevc

Ob moji vrnitvi v vašo župnijo moram najprej reči hvala Bogu – ne samo zato, ker sem se vrnil, ampak tudi za hudo preizkušnjo, ki je za mano. Ta preizkušnja me je namreč bolj povezala z Bogom. Bolj me je povezala z veliko ljudmi. Bolje sem tudi spoznal ljudi. (Med drugim sem ugotovil, kako drži rek, da prijatelja spoznaš v nesreči.) Bolj sem spoznal tudi samega sebe.

Drugi hvala je namenjen vam – predvsem tistim, ki ste zame molili – s tem ste zame naredili največ. Hvala vsem, ki ste bili z menoj v mislih, ki ste me kdaj obiskali v Celju, ki ste me poklicali, mi poslali sporočilo – dobil sem na stotine sms-ov! Dobil sem tudi ogromno mms-ov in daljših sporočil – ki pa jih žal nisem mogel odpreti in prebrati in tudi ne videti pošiljatelja – imam namreč 13 let star telefon, ki mi tega ne omogoča. (Opravičujem se torej vsem, ki od mene niste dobili odziva. ☺)

Zavest, da sem v vaših molitvah in mislih, mi je ogromno pomenila v času, ko sem bil popolnoma na tleh. Mirno lahko rečem, da bi brez Božje milosti in prijateljske opore končal v kakšni psihiatrični ustanovi.

Tretji hvala je namenjen Mateju, za vse, kar je v času moje odsotnosti dobrega storil za župnijo, in vsem, ki ste mu pri tem pomagali.

K vam sem se vrnil zato, ker sem prepričan, da je takšna Božja volja – dobil sem kar nekaj znamenj in potrditev tega.

K vam sem se vrnil zato, ker se je tako odločil tudi škof. (Kopijo njegovega odloka lahko preberete na oglasni deski.)

K vam sem se vrnil zato, ker je tako želela večina od vas – to so potrjevala vaša sporočila, vaši klici in vaši obiski; in to je potrdil tudi ŽPS.

In k vam sem se vrnil zato, ker sem to želel tudi sam – ker imam rad vas in to župnijo.

V zadnjem mesecu in pol, ko je škof potrdil, da misli resno, da se bom vrnil, je bilo nekaj ljudi zaradi tega razočaranih. Prosim jih, naj mi odpustijo vse, s čimer sem jih kdaj koli prizadel ali užalil. Sem direkten človek in nagle jeze, zato to storim mimogrede. Iskreno mi je žal!

Zdaj ni čas za delitve, ampak da stopimo skupaj ter skupaj hodimo za Jezusom in si pri tem pomagamo.

Sv. Ignacij Antiohijski je zapisal: »Prizadevajte si, da se boste čim večkrat sešli k evharistiji in češčenju Boga. Če se namreč pogosto zberete k skupni Božji službi se uničujejo satanove moči in slabi njegov pogubni vpliv z vašo skupno vero. Nič ni boljšega kakor mir, v katerem se omogoča vsak boj nebeških in zemeljskih sil.« Zato sem se odločil, da povečam število sv. maš v naši župniji in vam dam več priložnosti za udeležbo pri njej. Že lani poleti sem razmišljal, da bi ponovno uvedel večerno sv. mašo ob nedeljah. Gospodov dan je konec koncev tudi dan počitka, in za mnoge je edini dan v tednu, ko lahko malo »poležijo«. Mnogi morate v nedeljo tudi v službo, otroci pa imajo tudi veliko drugih aktivnosti (tekme, gasilci …). Zato bo od prihodnje nedelje (29. 1.) naprej sv. maša tudi zvečer ob 18.00. V času mojega bivanja v Celju sem spoznal, kako dragoceno je začeti delovni dan s sv. mašo. Zato bom med tednom odslej maševal tudi zjutraj ob 7.00. Kdor želi, se lahko pridruži.

Spremenjen bo tudi veroučni urnik. Bil sem kar šokiran, ko mi je Matej omenil, da je kakih trideset otrok prenehalo obiskovati verouk. Upam, da predvsem zaradi zmanjšanja števila ur. Z novim urnikom, ki ga bomo po potrebi še prilagodili, bo več priložnosti tudi za to.

Danes bo ponovno začela delovati tudi stara župnijska spletna stran.

Datume in ure že naročenih sv. maš lahko spremenite, če želite.



Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Marku.



Ko so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo.

Oznanjal je Božji evangelij in govoril:

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.

Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Ko je šel ob Galilejskem jezeru,

je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata,

ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.

Jezus jima je rekel:

»Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!«

Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

Ko je šel malo naprej,

je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza,

ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže.

Takoj ju je poklical.

In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim.



(Mr 1, 14-20)





Drage sestre in dragi bratje!

Na začetku svojega javnega delovanja je Jezus začel zbirati učence. Kot smo pravkar slišali v današnjem odlomku evangelija, je ribičem ob Galilejskem jezeru ponudil, da jih bo naredil za ribiče ljudi.

Med ribičem rib in ribičem ljudi je bistvena razlika. Ko ribič potegne ribo iz vode, ji prinese smrt. Voda je za ribo življenjski prostor, izven katerega ne more živeti. Nasprotno pa ribič ljudi ulovu ne prinaša smrti, ampak življenje. Ne ubija, ampak rešuje. Iz brezna smrti namreč vleče tiste, ki so se tja pogreznili zaradi svojih odločitev in dejanj. Zaradi svojih grehov. Vleče jih iz okolja, kjer ne morejo živeti, nazaj v njihov življenjski prostor.

Razlika med ribičem rib in ribičem ljudi je tudi v tem, da ribič rib lovi ribe bodisi za hrano, bodisi za prodajo, bodisi za hobi. Torej zaradi sebe. Ribič ljudi pa lovi te zaradi njih. Da bi pomagal njim.

Seveda današnji odlomek evangelija ne skuša očrniti poklica ribiča. S poklicnim ali športnim ribištvom ni nič narobe. Gledano v prispodobi, ki jo je uporabil Jezus, pa je razlika med ribičem rib in ribičem ljudi kot razlika med smrtjo in življenjem, med sebičnostjo in ljubeznijo.

Pomembno sporočilo današnjega evangelija je tudi to, da človek ne more kar sam od sebe postati ribič ljudi. Potrebna je sprememba, ki jo v človeku naredi Bog. »Naredil vaju bom za ribiča ljudi« je dejal Jezus. A nujna za to spremembo je tudi človekova odločitev, korak, ki ga naredi sam. »Hodita za menoj«, je rekel Jezus, »in narédil vaju bom za ribiča ljudi!«

Naj bo današnji odlomek evangelija spodbuda, da se bomo v tednu, ki je pred nami, trudili Bogu dajati priložnosti, da iz nas nekaj naredi. Trudimo se tudi imeti odprte oči za potrebe bližnjih in jim dajati prednost pred svojimi.



                                          Luka Mihevc

Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Janez Krstnik spet stal tam in še dva izmed njegovih učencev.

Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel:

»Glejte, Jagnje Božje!«

Učenca sta slišala, kaj je rekel, in odšla za Jezusom.

Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal:

»Kaj iščeta?«

Rekla sta mu:

»Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?«

Rekel jima je: »Pridita in bosta videla.«

Šla sta torej in videla, kje stanuje, ter ostala pri njem tisti dan.

Bilo je okrog desete ure.

Eden od teh, ki sta slišala Janezove besede in šla za Jezusom,

je bil Andrej, brat Simona Petra.

Ta je najprej našel svojega brata Simona in mu je rekel:

»Našli smo Mesija« (kar pomeni Maziljenec).

Privedel ga je k Jezusu.

Jezus je uprl pogled vanj in rekel:

»Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (kar pomeni Peter).



(Jn 1, 35-42)





Drage sestre in dragi bratje!

Po krstu v reki Jordan, ki smo se ga spomnili prejšnjo nedeljo, je Jezus začel s svojim triletnim javnim delovanjem. Ob njem so se začeli zbirati prvi učenci. Mnogi od njih so bili najprej učenci Janeza Krstnika, ki jih je ta usmeril k Jezusu, potem ko je v njem prepoznal prerokovanega Odrešenika. »Glejte, Jagnje Božje!« je opozoril dva izmed svojih učencev, kot smo pravkar slišali v odlomku evangelija. In onadva sta šla za Jezusom. On se je nanju obrnil z vprašanjem: »Kaj iščeta?« Z istim vprašanjem se obrača na vsakega od nas. »Kaj iščeš?« S tem nas vzpodbuja, da bi to vprašali sami sebe. Kaj iščem? Kaj hočem? Kaj bi rad? Kaj si želim? Po čem hrepenim? Kaj je moj cilj? Kaj je smisel mojega življenja? Kam me vodi pot, po kateri hodim?

Vsak človek želi biti srečen. Vendar vsako iskanje in vsaka pot ne vodi do tega cilja. Veliko poti srečo obljublja, a vodijo v ravno nasprotno smer. Do prave sreče lahko pridemo samo po poti, ki nam jo kaže Bog. Bog, ki je vir vsega dobrega, je tudi vir sreče.

Učenca, ki še nista slutila, kdo je Jezus, sta to začutila. Na Njegovo vprašanje sta odgovorila s svojim vprašanjem: »Kje stanuješ?«

Vsak človek nosi v sebi željo po Božji bližini. Zato so ljudje od nekdaj postavljali spomenike, žrtvenike, templje in svetišča – Božja bivališča na zemlji. Izraelci so najprej postavljali oltarje na krajih Božjega razodetja. Po rešitvi iz Egipta so postavili poseben šotor, v katerem je bila skrinja zaveze z Božjimi zapovedmi. Ko so se ustalili v obljubljeni deželi, pa so v Jeruzalemu zgradili tempelj. V Knjigi modrosti beremo: »Ti si ukazal sezidati tempelj na tvoji sveti gori in oltar v mestu, ki si ga izbral za svoje bivališče, posnetek svetega šotora, ki si ga zasnoval pred začetkom« (Mdr 9, 8). V Drugi knjigi Makabejcev beremo: »O Gospod vesolja, ti ničesar ne potrebuješ, pa ti je bilo vseeno v veselje dobiti tempelj za svoje prebivališče med nami« (2Mkb 14, 35). Seveda so se Izraelci zavedali, da sveti šotor in kasneje tempelj nista edino prebivališče Boga. V Knjigi preroka Izaija beremo: »Gospod je vzvišen, saj prebiva na višavah« (Iz 33, 5). V isti knjigi Svetega pisma Bog pravi: »Nebo je moj prestol in zemlja podnožje mojih nog« (Iz 66, 1). Po preroku Ezekielu je Bog obljubil novo zavezo in dejal: »Moje prebivališče bo pri njih, njihov Bog bom in oni bodo moje ljudstvo« (Ezk 37, 27). V Knjigi razodetja, zadnji knjigi Svetega pisma, Bog obljublja nebesa z besedami: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo« (Raz 21, 3-4). Sicer pa v svetopisemskih knjigah nove zaveze beremo, da je – ali vsaj naj bi bil – človek Božje prebivališče. V Prvem pismu Korinčanom beremo: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1Kor 3, 36). Odlomek iz iste knjige smo danes slišali v drugem berilu, po katerem nas Bog svari pred nečistovanjem – to je pred zlorabo spolnosti – ko spolni odnos ali dejanje ni izraz ljubezni, ampak sebičnosti, ki je nasprotje ljubezni. Nečistost je ena od prevar, ki obljublja srečo, a vodi stran od nje.

Bog nas po svoji besedi danes vabi, da mu odpremo vrata svojega srca, da bo naš dom postal tudi Njegov dom. On si želi stanovati pri nas. Za nas je dobro, če si to želimo tudi mi. Učenca iz današnjega odlomka evangelija sta ostala pri Jezusu, ker sta našla vse, kar sta iskala. Vsak od nas lahko najde pri Jezusu tisto, kar išče. Seveda pa mu je najprej treba slediti. V mislih, besedah in dejanjih.

                                           Luka Mihevc

JEZUSOV KRST – B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Janez oznanjal:

»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden,

da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.

Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«

Tiste dni je prišel Jezus iz Nazareta v Galileji

in Janez ga je krstil v Jordanu.

Brž ko je stopil iz vode, je zagledal nebesa odprta

in Duha, ki se je spuščal nadenj kakor golob.

In zaslišal se je glas iz nebes:

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«



(Mr 1, 7-11)





Drage sestre in dragi bratje!

Po tridesetletnem anonimnem življenju v Nazaretu je Jezus javno nastopil. Pot svojega tri leta trajajočega javnega delovanja je začel s krstom v reki Jordan. Tam je deloval njegov sorodnik Janez Krstnik, ki je opravljal poslanstvo preroka. Ljudi je opominjal, grajal, svaril in klical k spreobrnjenju. Ljudje od blizu in daleč so prihajali k njemu, ga poslušali in se mu dajali krstiti v reki Jordan v znamenje, da se želijo spreobrniti, spremeniti, poboljšati. Začeti znova. Jezus se jim je pridružil iz solidarnosti in v znamenje, da je, kot je dejal, prišel klicat grešnike, reševat izgubljene. Janezov krst je iz znamenja spreobrnjenja spremenil v zakrament, ki smo ga prejeli tudi mi. Med drugim smo takrat postali Jezusovi učenci, posnemovalci. Sledilci. To je naš vsakdanji izziv. Živeti tako, kot nas uči Jezus in kot nam je sam pokazal. Kar je večkrat zelo težko. Ena najtežjih Jezusovih zahtev je gotovo ljubezen do sovražnikov. »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih«, pravi Jezus. Zato kristjani ne ali vsaj naj ne bi s sovraštvom odgovarjali na preganjanje, nasprotovanje, žalitve in norčevanje.

Ena najbolj žalostnih vesti minulega tedna je masaker v uredništvu francoskega satiričnega tednika, ki ni večkrat grobo žalil le muslimanov, ampak tudi kristjane. V enem od slovenskih dnevnih časopisov so poročilo o tragičnem dogodku iz Pariza naslovili z besedami: »Krvavi napad na svobodo kritične misli«. Ob tem si lahko zastavimo vprašanje: kaj pa svoboda kritiziranih tarč karikaturistov? Kaj pa njihova verska svoboda? Kaj pa njihova svoboda izbire svetega?

Grozljiv odziv skrajnežev, ki je vreden obsojanja, bi moral v naši družbi nekaj spremeniti. Ne povečanja varnostnih ukrepov, ampak povečanje medsebojnega spoštovanja in strpnosti. Zaradi karikatur preroka Mohameda so skrajneži omenjeno uredništvo napadli že leta 2011. Takrat je glavni urednik dejal: »Če lahko pišemo o vsem, kar se dogaja v Franciji, o islamu pa ne smemo, je to narobe.« Vendar omenjeni tednik ni pisal o islamu, ampak se je islamu posmehoval, žalil muslimane in se norčeval iz tistega, kar je zanje sveto.

Spoštovanje in strpnost. To je tisto, kar lahko in kar moramo v ta svet prinašati kristjani. Seveda potem, ko se tega naučimo sami.



                                           Luka Mihevc, župr.

3. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo.

Zapustil je Nazaret in se nastanil v Kafarnaumu,

ki leži ob jezeru, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini,

da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju:

›Dežela Zabulonova in dežela Neftalijeva,

ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja!

Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč;

in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹

Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti:

»Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«

Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata:

Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja.

Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča.

Rekel jima je:

»Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.«

Takoj sta pustila mreže in šla za njim.

In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata:

Jakoba, Zebedęjevega sina, in njegovega brata Janeza,

ki sta s svojim očetom Zebedęjem v čolnu popravljala mreže.

Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.

Jezus je hodil po vsej Galileji.

Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva.

Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.



(Mt 4, 12-23)

Drage sestre in dragi bratje!

Po tridesetih letih anonimnega življenja se je Jezus naposled razkril javnosti, kot smo pravkar slišali v današnjem odlomku evangelija. Evangelist Matej je v nekaj stavkih strnil bistvo Njegovega triletnega javnega delovanja, ki je tudi vodilo našega delovanja. Jezus je najprej zapustil svoj dom in domače mesto. Že to je dovolj zgovorno za današnji čas, ko vse več mladih in tudi ne tako mladih živi na račun svojih staršev bodisi zaradi ležernosti bodisi zaradi izmikanja odgovornosti. Človek, ki beži ali se skriva za hrbti drugih, ni svoboden človek. Bog pa želi, da bi bili svobodni. Jezus se je od doma odpravil v Galilejo in tako izpolnil starodavno prerokbo, ki smo jo slišali v prvem berilu. Preroki so bili tolmači Božje volje. Jezus je Božjo voljo izpolnil. S svojim zgledom nas vabi, da bi bili tudi mi izpolnjevalci Božje volje. Človek, ki izpolni Božjo voljo, izpolni sebe. Bog želi, da bi bili izpolnjeni.

Svoje javno delovanje je Jezus začel z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Vabi nas, da bi svoje življenje obrnili k Bogu in pokazali hrbet poti, ki nas vodi stran od Njega. Stvar izpolni svoj namen, če je v odnosu s Stvarnikom, sicer je njen obstoj nesmiseln. Bog želi, da bi naše bivanje imelo smisel.

Ob Galilejskem jezeru je Jezus poklical prve učence. Bili so ribiči. »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi«, je povabil prva dva. Vsi ljudje smo takšni ali drugačni ribiči. Vedno smo na lovu za nečem. Jezus nas vabi, da bi dvignili pogled od nečesa k nekomu. Da bi postali ribiči ljudi. Da bi imeli odprte oči za svoje bližnje in njihove potrebe. Bog želi, da bi bili solidarni drug z drugim, kot je On postal solidaren z nami.

Jezus je hodil po Galileji, učil, oznanjal in ozdravljal. Dal se je na razpolago. Vabi nas, da se damo tudi mi Bogu na razpolago, da bo lahko po nas učil, oznanjal in ozdravljal. Bog želi, da smo Njegovi sodelavci.

Vse to Bog želi. Vprašanje je, če želimo to tudi mi.



                                           Luka Mihevc, župr.

2. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel:

»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta.

Ta je tisti, o katerem sem rekel:

Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz.

In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel

in krščujem z vodo, da se on razodene Izraelu.«

In Janez je izpričal:

»Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim.

In jaz ga nisem poznal;

tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel:

›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim,

tisti krščuje s Svetim Duhom.‹

In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«



(Jn 1, 29-34)





Drage sestre in dragi bratje!

»Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta … Ta je tisti … Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.« Te besede Janeza Krstnika o Jezusu iz današnjega odlomka evangelija morajo biti ali bi morale biti tudi naše besede. Poslanstvo kristjana, Kristusovega učenca, je namreč, da pričuje o Jezusu in za Jezusa. Da lahko pričujemo, pa moramo najprej videti. Da vidimo, pa moramo najprej gledati. Ne le z očmi, ampak tudi ali predvsem s srcem. Ali bomo videli Jezusa, ni odvisno od Jezusa, ampak od nas, od naše odprtosti in pripravljenosti. Kot je tudi od nas odvisno, ali bodo drugi po nas videli Jezusa. Naj nam On, ki nam zagotavlja, da je vedno z nami, s svojo milostjo pomaga, da bo Njegova navzočnost vidna in otipljiva v našem življenju – da bomo lahko skupaj z Janezom Krstnikom oznanjali: »Videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin!«

                                           Luka Mihevc, župr.

JEZUSOV KRST – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.



Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza,

da bi se mu dal krstiti.

Janez ga je hotel odvrniti od tega in je rekel:

»Jaz bi se ti moral dati krstiti, pa ti hodiš k meni.«

Jezus je odgovoril in mu rekel:

»Pusti zdaj, kajti spodobi se nama,

da tako izpolniva vso pravičnost.«

Tedaj mu je pustil.

Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode,

in glej, odprla so se nebesa.

Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob

in prihajal nadenj.

In glej, glas iz nebes je rekel:

»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.«



(Mt 3, 13-17)



Drage sestre in dragi bratje!

Z današnjim praznikom uradno zaključujemo božični čas, čeprav po stari navadi ohranjamo jaslice in prepevamo božične pesmi vse do svečnice, 2. februarja. Od Božiča do danes je minilo 17 dni. V Jezusovem življenju je od njegovega rojstva do krsta minilo 30 let. O teh tridesetih letih iz Svetega pisma ne izvemo veliko. Kolikor pa izvemo, je dovolj, da vemo, da je to trideset let solidarnosti Boga s človekom. In božično praznovanje, ki je za nami, poudarja ravno to. Bog se je iz solidarnosti rodil kot človek - postal je eden izmed nas. Ker ni bilo nikjer drugje prostora Zanj, se je rodil v hlevu, kjer ga je Mati položila v jasli. Postal je brezdomec - eden izmed nas. Zaradi preganjanja kralja Heroda je njegova družina pobegnila v Egipt. Postal je begunec - eden izmed nas. Po Herodovi smrti so se vrnili v domače mesto Nazaret, kjer je pomagal Jožefu pri njegovem tesarskem delu. Postal je delavec - eden izmed nas. In danes ga srečamo v vrsti tistih, ki zavedajoč se svoje grešnosti na bregu reke Jordan čakajo na krst Janeza Krstnika, znamenje in začetek spokorjenja ter spreobrnjenja. Pridružil se je grešnikom - postal je eden izmed nas. S tem je dokončno prestopil mejo med svetim in grešnim – da bi lahko tudi mi po Njem prestopili mejo med grešnim in svetim. Njegovo zagotovilo apostolom: »Jaz sem z vami« je bilo uresničeno, preden ga je izrekel pred svojim vnebohodom. »Jaz sem z vami v vsaki situaciji vašega življenja, tudi v najbolj temnih globinah vašega bivanja. Nikoli niste sami!«

Božja solidarnost z nami nas spodbuja k naši solidarnosti z Bogom: v ljubezni, dobroti, odpuščanju, usmiljenju, pomoči bližnjemu. To je konec koncev tudi naš življenjski poklic, ki smo ga prejeli s svetim krstom. Trudimo se ga uresničevati.



                                           Luka Mihevc, župr.

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes