• Rotate
  • 1

27. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva:

»Poslušajte drugo priliko!

Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo,

izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp;

in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval.

Ko se je približal čas trgatve,

je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek.

Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili

in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli.

Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej,

in storili so z njimi prav tako.

Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč:

›Mojega sina bodo spoštovali.‹

Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli:

›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹

Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili.

Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?«

Rekli so mu:

»Hudobneže bo kruto pokončal,

vinograd pa dal v najem drugim viničarjem,

ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.«

Jezus jim je rekel:

»Ali niste nikoli brali v Pismih:

›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen.

Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹

Zato vam pravim:

Vzelo se vam bo Božje kraljestvo

in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«



(Mt 21, 33-43)



Drage sestre in dragi bratje!

Skušnjava, da bi bil Bog, je od nekdaj človekova stalna spremljevalka. Spomnimo se svetopisemske zgodbe o prvem grehu, kjer je kača prepričala Evo z besedami: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla s prepovedanega drevesa, odprle oči in bi postala kakor Bog …«

Človek si od nekdaj želi, da bi bil Bog, si domišlja, da je Bog in živi, kot bi res bil Bog. Pozablja, da ni gospodar vinograda, ampak viničar. Pozablja, da ni lastnik, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik svojega življenja, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik svojega telesa, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik darov in talentov, ki jih ima, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik svojih bližnjih, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik svojega doma, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik svoje države, ampak oskrbnik. Pozablja, da ni lastnik planeta, na katerem živi, ampak oskrbnik. Vsi že imamo izkušnje s tovrstno pozabljivostjo.

Kako hitro preslišimo in spregledamo opomine, ki nam jih po dogodkih, ljudeh in svoji besedi, zapisani v Svetem pismu, pošilja pravi gospodar vinograda. Kako pogosto jih ignoriramo in kako pogosto jih zatremo! Srečo imamo, da je Bog neskončno potrpežljiv. On se nas nikoli ne naveliča. Kljub naši naveličanosti, ignoranci in aroganci nas vedno znova opozarja na to, kaj je prav in s tem kaj je dobro za nas. Prisluhnimo mu!         

        

                                      Luka Mihevc

30. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas so farizeji slišali,

da je Jezus saduceje prisilil k molku,

in so se zbrali na enem kraju.

Eden izmed njih, učitelj postave,

ga je preizkušal z vprašanjem:

»Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?«

Rekel mu je:

»Ljubi Gospoda, svojega Boga,

z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

To je največja in prva zapoved.

Druga pa je njej enaka:

Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«



(Mt 22, 34-40)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezusov odgovor na vprašanje, katera Božja zapoved je največja, je hkrati odgovor na vprašanje, kaj je najpomembnejše v Božjih očeh, kaj je najpomembnejše v človekovem življenju. Jezus odgovarja: ljubezen.

Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, na zadnjih pa, da je Bog ljubezen. Ljubezen je torej tisto, kar nas med drugim dela podobne Bogu. Ker ljubimo ali ko ljubimo, smo podobni Bogu. Tudi pravila našega bivanja in medsebojnih odnosov, ki nam jih je izročil Bog po svojih zapovedih, izvirajo iz ljubezni in vodijo v ljubezen. Samo s to zavestjo jih lahko pravilno razumemo in izpolnjujemo. To poudarja tudi Jezus. V svojem odgovoru je izpostavil dve zapovedi, ki sta bili že zapisani v Svetem pismu in ju postavil drugo drugi ob bok: ljubezen do Boga in ljubezen do drugih ljudi, ki je izenačena z ljubeznijo do sebe. Obe že znani zapovedi je Jezus postavil v medsebojno odvisnost; ju združil v eno. Dovolj se je držati enega pravila, ene zapovedi, in izpolnjevali bomo vse. To seveda drži pod pogojem, da gre res za pravo ljubezen. Marsikaj, čemur mi danes pravimo ljubezen, sploh ni ljubezen. Kaj je ljubezen smo slišali v današnjem odlomku evangelija: ljubezen je odnos do Boga, do bližnjega – torej do drugih ljudi – in do sebe. Tri vrste odnosov, združenih v eno. Kakor Sveta Trojica. Če manjka eden od odnosov, se vse sesuje. Na prvem mestu je ljubezen do Boga. Če res ljubimo Boga, ljubimo tudi druge ljudi, ki so ljubljeni od Boga, in ljubimo sebe, ki smo prav tako ljubljeni od Boga. Vsak od nas je ljubljen od Boga. Vsak od nas obstaja po Božji volji. Vsi smo ustvarjeni od Boga in odrešeni po Bogu – za vsakega od nas je Bog postal človek, eden izmed nas, in za vsakega od nas daroval svoje življenje. Če odgovorimo na Božjo ljubezen s svojo ljubeznijo – tako, da živimo v skladu z Božjo voljo, potem na pravi način ljubimo tudi druge ljudi in sebe. Sicer je naša ljubezen do drugih in do sebe nepopolna ali zgolj navidezna ali karikatura ljubezni, lahko pa celo nasprotje ljubezni. Naš odnos do drugih in do sebe je ogledalo našega odnosa do Boga. Če ne ljubimo bližnjih, tudi Boga ne moremo ljubiti tako, kot On želi. In če ne ljubimo sebe – seveda na pravi način, tudi bližnjih ne moremo ljubiti na pravi način in tudi naš odnos z Bogom ni tak, kot bi moral biti.

Odprimo svoja srca Bogu, da nas bo naučil prav ljubiti!

            

        

                                      Luka Mihevc

31. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem:

»Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji.

Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo,

po njihovih delih pa se ne ravnajte;

govorijo namreč, pa ne delajo.

Vežejo težka in neznosna bremena

in jih nalagajo ljudem na rame,

sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.

Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli.

Napravljajo si širše molitvene jermene

in podaljšujejo robove na obleki.

Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah,

pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.

Vi pa si ne pravite ›učitelj‹,

kajti eden je vaš Učitelj,

vi vsi pa ste bratje.

Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹,

kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.

Tudi si ne pravite ›vodnik‹,

kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.

Največji med vami naj bo vaš strežnik.

Kdor se bo poviševal, bo ponižan,

in kdor se bo poniževal, bo povišan.«



(Mt 23, 1-12)

Drage sestre in dragi bratje!

Jezusova neprizanesljiva kritika verskih in političnih voditeljev njegovega naroda izpred dva tisoč let je nadčasovna, vedno aktualna. Tudi danes bi jo lahko izrekli marsikateremu predstavniku države, gospodarstva in Cerkve.

Vendar bi bilo zgrešeno, če bi z Jezusovimi besedami kazali na druge, pozabili pa nase.

Jezus pred vsakega od nas postavlja ogledalo, da bi se soočili s sabo in z resnico o sebi ter kaj spremenili. Da ne bi bilo razkoraka med našimi besedami in našimi dejanji. Da si ne bi domišljali, da smo boljši od drugih, pač pa bi se zavedali, da smo vsi bratje in sestre, otroci istega Očeta. In da ne bi stregli najprej in samo sebi, ampak tudi in predvsem drugim. Jezus, ki je delal, kar je govoril, nam je pri tem najboljši zgled, saj, čeprav je Bog, »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje« za nas, kot pravi sam. Sprejmimo ga za svojega Učitelja in Vodnika, da bomo hodili po poti, ki vodi do cilja, po katerem hrepenimo in ki nam je namenjen.                   

        

                                      Luka Mihevc

32. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko:

»Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam,

ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti.

Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih.

Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja.

Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.

Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.

Opolnoči pa je nastalo vpitje:

›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹

Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke.

Nespametne so rekle preudarnim:

›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹

Toda preudarne so odvrnile:

›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas.

Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹

Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin,

in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla.

Pozneje so prišle še druge device in govorile:

›Gospod, gospod, odpri nam!‹

On pa je odgovóril:

›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹

Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«



(Mt 25, 1-13)



Drage sestre in dragi bratje!

Smo tik pred koncem cerkvenega ali bogoslužnega leta, ki mu bo kmalu sledil še konec koledarskega leta. Tudi odlomki iz Svetega pisma, ki jih prebiramo v tem času, govorijo o koncu – bodisi zemeljskega veka človeštva, ki mu pravimo konec sveta, bodisi zemeljskega življenja posameznega človeka, ki mu pravimo smrt. Za oba konca veljajo Jezusove besede: »Ne veste ne dneva ne ure.« Za oba konca veljajo tudi Jezusove besede: »Bodite budni«. S priliko o nespametnih in preudarnih devicah, v kateri je kot prispodobo uporabil star izraelski svatovski običaj, ko so neporočena dekleta iz vasi pripravile poročni sprevod v čast ženinu, nas vzpodbuja prav k budnosti. Ljudje namreč v življenju radi zaspimo. Bodisi na lovorikah, bodisi zaradi zdolgočasenosti, bodisi zaradi lenobe, bodisi zaradi utrujenosti. In se zgodi, da nas dogodki prehitijo. Zato nas Jezus vzpodbuja k budnosti, pripravljenosti in odgovornosti.

Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da ne pomisliš na Boga samo takrat, ko kaj potrebuješ, ampak ga sprejemaš za svojega stalnega spremljevalca. Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da Bog zate ni samo klic v sili, ampak družinski član. Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da nisi samo občasni obiskovalec Božje hiše, pač pa je Bog stalni stanovalec v tvoji hiši. Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da med tednom ne živiš v nasprotju s tem, kar slišiš in izpoveduješ tukaj v nedeljo. Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da nisi v cerkvi kristjan, izven cerkve pa pogan. Biti buden, pripravljen in odgovoren pomeni, da nisi kristjan samo zato, ker si krščen, ampak zato, ker si Kristusov, kar kažejo tvoje misli, besede in dejanja.

Naj nam bodo današnje Jezusove besede v vzpodbudo, da se bomo večkrat potrudili biti budni, pripravljeni in odgovorni.

                                      Luka Mihevc

33. NEDELJA MED LETOM – leto A / 2017



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko:

»Neki človek se je odpravljal na potovanje

in je sklical svoje služabnike ter jim izročil svoje premoženje.

Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega,

vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval.

Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat

in je pridobil pet drugih.

Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.

Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo

in skril denar svojega gospodarja.

Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov

in napravil z njimi obračun.

Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov.

Prinesel je pet drugih in rekel:

›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.‹

Gospodar mu je rekel:

›Prav, dobri in zvesti služabnik!

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.

Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel:

›Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil.‹

Gospodar mu je rekel:

›Prav, dobri in zvesti služabnik!

V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.

Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel:

›Gospodar, vedel sem, da si trd človek.

Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel.

Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo.

Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹

Gospodar pa mu je odgovóril:

›Malopridni in leni služabnik!

Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel?

Zato bi moral dati moj denar menjalcem

in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi.

Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset;

kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo,

tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima.

Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo.

Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ «



(Mt 25, 14-30)





Drage sestre in dragi bratje!

Ena od temeljnih resnic o človeku, ki nam jih razodeva Sveto pismo je, da je človek ustvarjen po Božji podobi. To je položeno v nas in Bog pričakuje, da bomo v skladu s tem tudi živeli. Eden od načinov, kako smo lahko podobni svojemu Stvarniku je, da smo ustvarjalni. Bog noče, da smo njegove marionete, ampak njegovi sodelavci. Zato nas tudi ni ustvaril kot končni izdelek, pač pa kot surovino, iz katere moramo sami izdelati končni izdelek. On ustvarja možnosti, daje priložnosti, podarja sposobnosti in ponuja pomoč, od nas pa je odvisno, kaj bomo s tem. Ali bomo trgovali ali pa zakopali, kot smo malo prej slišali. V Jezusovi zgodbi iz današnjega odlomka evangelija so talenti denarna enota, v zgodbi našega življenja pa so sposobnosti, ki so nam podarjene. Oboje je treba vnovčiti, če hočemo kaj pridobiti ali vsaj ne izgubiti. Tretji služabnik, ki je talent zakopal v strahu, da bi ga izgubil, ga je ravno s tem zapravil.

Današnji evangelij nas ponovno spominja, da nismo lastniki, ampak oskrbniki. Tudi samih sebe, svojega življenja in svojih sposobnosti. Nič od tega nimamo od sebe in nič od tega nismo zaslužili, pač pa nam je bilo podarjeno. Pri tem ni pomembno, koliko je kdo prejel, ampak kaj je s tistim, kar je prejel, naredil. Tudi naša obdarovanost nas vabi, da smo Božja podoba – da s svojimi darovi obdarimo tudi druge ali še bolje – da smo dar za druge.

Izkoristimo priložnosti za dobro, ki nam jih prinaša vsakdanje življenje!



                                      Luka Mihevc

1. ADVENTNA NEDELJA – leto B / 2017



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!

Tako bo kakor s človekom,

ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje.

Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo,

vratarju pa je naróčil, naj čuje.

Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar

- zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori -

da vas ne najde spečih, če pride nenadoma.

Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!«



(Mr 13, 33-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Adventni čas nas vsako leto znova postavlja na začetek – začetek pričakovanja Odrešenika, ki ga je Bog tisočletja obljubljal po prerokih; začetek pričakovanja njegovega rojstva, po katerem je Bog postal človek, eden izmed nas; in začetek njegovega zemeljskega življenja med nami, ki nam je prineslo odrešenje. Hkrati pa nam advent kaže tudi konec – konec zemeljskega življenja posameznega človeka, vsakega izmed nas, in konec zemeljske zgodovine vsega človeštva, ko bo naše odrešenje dopolnjeno. Advent nas tako ne samo vrača v preteklost, ampak tudi prestavlja v prihodnost. Ni le spominjanje preteklosti, pač pa zazrtost v prihodnost.

V današnjem odlomku evangelija nas Jezus spodbuja k pripravljenosti – k pazljivosti, čuječnosti, budnosti. Biti buden pomeni imeti odprte oči – za Boga in za bližnje v svojem življenju. Na potrebe bližnjih nas še posebej spominja današnja nedelja, ki je nedelja Karitas. Vaše današnje darove bo Karitas uporabila za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Naj nam Gospod tudi po letošnjem adventu pomaga, da bomo imeli vedno odprte oči Zanj in naše bližnje.    

                                           Luka Mihevc

2. ADVENTNA NEDELJA – leto B / 2017



Iz svetega evangelija po Marku.



Začetek evangelija Jezusa Kristusa, Božjega Sina;

kakor je zapisano pri preroku Izaíju:

»Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot.

Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Tako je nastópil Janez Krstnik v puščavi

in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov.

K njemu je prihajala vsa judejska dežela in vsi Jeruzalemčani.

Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe.

Janez je bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij.

Jedel je kobilice in divji med.

Oznanjal je:

»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden,

da bi se sklônil pred njim in mu odvezal jermen njegovih sandal.

Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.«



(Mr 1, 1-8)





Drage sestre in dragi bratje!

Z besedami »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« je Bog zaklical svojemu ljudstvu pred 2700 leti po preroku Izaiju, kot smo slišali v Prvem berilu. Isto je zaklical pred 2000 leti po Janezu Krstniku, kar smo slišali v odlomku evangelija. In isto kliče tudi nam danes po svoji besedi v Svetem pismu. »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!«

Pot pripravimo in steze zravnamo, da si olajšamo hojo in hitreje dosežemo cilj. Bog nam kliče, da pripravimo Njegovo pot in zravnamo Njegove steze, da bi On hitreje dosegel cilj. In Njegov cilj je vsak človek. Poti in steze, ki vodijo od Njega k nam, so pogosto zanemarjene, zaraščene in neprehodne. Zaradi naše malomarnosti, brezbrižnosti in zlonamernosti. Adventni čas nas vabi, da se vzamemo v roke ter odpremo vrata Bogu v naše življenje. On ne vstopa ali vdira sam, pač pa, kot pravi, stoji pred vrati in trka.

V odlomku evangelija smo slišali, da so ljudje prihajali k Janezu Krstniku, se mu dajali krstiti in priznavali svoje grehe. K adventni pripravi na Božič spada tudi sveta spoved, zakrament sprave, ki nam ga je podaril Jezus, da nam po njem odpušča grehe. Spoved vključuje iskreno soočenje s samim sabo, izročitev sebe Bogu in spremembo svojega življenja. Je odgovor na klic »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!« Potrudimo se, da bo do Božiča pripravljena Gospodova pot in zravnana njegova steza do našega srca.

                                          Luka Mihevc

SVETA DRUŽINA – leto B / 2017



Iz svetega evangelija po Luku.



Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi,

so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda,

kakor je zapisano v Gospodovi postavi:

Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu,

in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka,

kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon;

bil je pravičen in bogaboječ.

Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim.

In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti,

dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca.

V Duhu je prišel v tempelj.

In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave,

ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:

»Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru,

kakor si obljubil s svojo besedo.

Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom:

luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem.

Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi:

»Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje,

kateremu bodo nasprotovali,

in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu.

Bila je že zelo v letih.

Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem,

nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let.

Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu.

Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga.

In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema.

Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo,

v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil.

Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim.



(Lk 2, 22-40)





Drage sestre in dragi bratje!

Kot je vsak človek unikaten, originalen, neponovljiv posameznik, je takšna tudi vsaka družina. Na tem svetu ni dveh enakih družin. Nimamo kalupa, modela, ki bi določal, kakšna mora biti družina. Idealne družine ni. Tudi Sveta družina ni idealna družina, saj je bila nekaj posebnega, enkratnega, neponovljivega. Pa vendar nam je v nečem zgled. Zato današnji praznik tudi obstaja. Tisto, kar dela Sveto družino za zgled, so njihovi medsebojni odnosi, njihove medsebojne vezi. To je tisto, kar iz moža, žene in otrok naredi družino. Medsebojno dopolnjevanje, predanost drug drugemu, odgovornost vsakega posameznega družinskega člana do ostalih, skrb za druge, prizadevanje za lepe medsebojne odnose, iskrenost, odkritost. Kolikor lahko iz Svetega pisma spoznamo Sveto družino, lahko rečemo, da nam je zgled v naštetem. Poleg urejenih medsebojnih, lahko bi rekli »horizontalnih« odnosov, pa je imela tudi urejen »vertikalni« odnos, odnos z Bogom. Glede na to, da je, kot beremo na prvih straneh Svetega pisma, Stvarnik družino zapisal v človekovo naravo, in je družina na nek način tudi Njegova podoba, saj je, kot nam je razodel Jezus, Bog občestvo treh Oseb – potem je ta »vertikalni« odnos potreben tudi za dobre »horizontalne« odnose.

Nikoli ne pozabimo na Boga, ki je izvor in podoba družine. Današnji praznik nas vabi, da bi ga sprejeli v svoje družine kot družinskega člana. On je namreč vir blagoslova, milosti in življenja, ki ga potrebuje vsaka družina.

                                        

Luka Mihevc

5. NEDELJA MED LETOM – leto B / 2018



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus prišel iz shodnice

in se z Jakobom in Janezom takoj napotil

v Simonovo in Andrejevo hišo.

Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična,

in brž so mu povedali o njej.

Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil.

Vročica jo je pustila in ona jim je stregla.

Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo,

so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene.

Vse mesto se je zbralo pred vrati.

In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi

in izgnal veliko hudih duhov,

ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.

Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno,

je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil.

Simon in njegovi tovariši so mu sledili.

Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.«

Rekel jim je:

»Pojdimo drugam, v bližnja naselja,

da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.«

In prihajal je v njihove shodnice,

oznanjal po vsej Galileji in izganjal hude duhove.



(Mr 1, 29-39)



Drage sestre in dragi bratje!

Ste se že kdaj vprašali, zakaj ste?

Čemu obstajate?

Ali je to, da ste, zgolj naključje?

Ali ima vaše bivanje pomen in namen?

Gospod nam po svoji besedi v odlomku evangelija, ki smo ga pravkar slišali, govori, da nismo zgolj naključje, le nepomemben slučaj, ampak obstajamo z namenom. Naše bivanje ima pomen.

»Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel«, je rekel Jezus. »Za to sem prišel.«

Zakaj smo prišli mi?

V bistvu iz podobnega razloga.

Jezus je prišel, da bi oznanjal. Oznanjal je z besedami in dejanji. Besede, ki jih je govoril, je potrjeval z dejanji – z načinom življenja, ki ga je živel, in s čudeži, ki jih je delal. Vsaka beseda, ki jo je izrekel, in vsako dejanje, ki ga je naredil, je bilo dar za druge. Vsak dan je sebe daroval drugim, vse do zadnjega in popolnega darovanja – darovanja svojega življenja na križu za vse nas.

Biti dar za druge je namen našega bivanja.

Biti dar drugim daje pomen našemu bivanju.

Biti dar: mož ženi in žena možu, starši otrokom in otroci staršem; sorodnikom, prijateljem, sosedom, sošolcem v šoli, sodelavcem v službi, vsem ljudem, ki jih srečujemo – to je naše poslanstvo. To je namen našega obstoja. To nam daje pomen. To je oznanjevanje, ki ga Bog pričakuje od nas.

V evangeliju smo slišali, da je Jezus k bolni Petrovi tašči pristopil, jo prijel za roko in jo vzdignil. Tudi naša naloga je, da pristopimo k drugim, jih primemo za roko in jih dvignemo.

To seveda ni tako enostavno, kot se sliši. Za to potrebujemo moč.

Jezus je, kot smo slišali, moč in navdih dobil v molitvi. Posnemajmo ga!



                                           Luka Mihevc

6. NEDELJA MED LETOM – leto B / 2018



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil:

»Če hočeš, me moreš očistiti.«

Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel:

»Hočem, bodi očiščen!«

Gobe so takoj izginile in bil je očiščen.

Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel:

»Glej, da nikomur nič ne poveš,

ampak pojdi, pokaži se duhovniku

in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.«

Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati,

kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto,

ampak je bival zunaj na samotnih krajih.

In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu.



(Mr 1, 40-45)





Drage sestre in dragi bratje!

Jezus nas danes uči, kakšen naj bo naš odnos do izobčenih iz družbe. Gobavost je v njegovem času pomenila natanko to. Človek, ki je zbolel za to boleznijo, je bil, kot smo slišali v prvem berilu, izgnan iz skupnosti. Bolezen je bila namreč nalezljiva in praktično neozdravljiva. Poleg tega so bili Judje prepričani, da je bolezen kazen za greh, ki ga je storil človek. Zato je bilo izobčenje posledica ne le zdravstvenega, ampak tudi verskega predpisa. Obolelega je duhovnik razglasil za nečistega. Zapustiti je moral skupnost, svojo družino, nositi znamenja svoje bolezni in na svoje stanje tudi glasno opozarjati, da so se mu lahko ljudje že na daleč izognili. Da jih ne bi telesno in duhovno okužil, ga niso spustili v svojo bližino. Nikomur pa niti na misel ni padlo, da bi se mu približal sam. Če bolnik ne bi upošteval predpisov, bi ga doletela smrt s kamenjanjem.

In kaj je storil Jezus, ko je eden takih prekršil prepoved približevanja? Ne le, da mu je dovolil, da je prišel do njega, pač pa je celo iztegnil roko in se ga dotaknil. Zasmilil se mu je, smo slišali.

Sočutje je odnos, ki naj bi ga gojili do drugih. Gobavost ali druge bolezni danes načeloma niso več razlog za izobčenost iz družbe. Nas pa zato cela vrsta drugačnosti vzpodbuja k zavračanju drugih. Od narodne pripadnosti, ki je drugačna od naše, verske pripadnosti, ki je drugačna od naše, do politične pripadnosti, ki je drugačna od naše. In še bi lahko našteval. Veliko ljudi je, nad katerimi danes vihamo nos. Jezus nas uči, da to ni prav.

Tisti, ki izobčijo druge zaradi svojih predsodkov, sami sebe izobčijo iz občestva z Bogom.



                                           Luka Mihevc

1. POSTNA NEDELJA – B / 2018



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo.

V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal.

Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.

Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo.

Oznanjal je Božji evangelij in govóril:

»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo.

Spreobrnite se in verujte evangeliju!«



(Mr 1,12-15)



Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija, ki smo ga pravkar slišali, kratko povzema začetek Jezusovega javnega delovanja. Trideset let je živel skrito življenje, o čemer ne vemo kaj dosti. Sklepamo lahko, da se je lotil družinske obrti – tesarjenja. Ko je dopolnil trideset let pa je odšel k reki Jordan, kjer je krščeval njegov sorodnik, Janez Krstnik, in se mu dal krstiti. Nato ga je, kot smo slišali, Božji Duh, Sveti Duh, odvedel v puščavo. V puščavi, kjer je preživel štirideset dni, ga je skušal satan. Tam je bil med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza Krstnika zaprli, je odšel v Galilejo.

Jezusovo življenje je torej zaznamovala razpetost med Svetim Duhom in satanom, med zvermi in angeli, med ječo in svobodo. A to je tudi podoba našega življenja. Vsak dan smo razpeti med dobrim in zlom. Vsak dan nas želi Bog voditi. Vsak dan nas skuša satan. Vsak dan smo obdani z zvermi – tistimi, ki živijo v nas in tistimi, ki živijo v naših bližnjih. Vsak dan nam strežejo angeli. Vsak dan so pred nami vrata, ki vodijo bodisi v ječo, bodisi v svobodo. Vsak dan stojimo pred odločitvijo. Ali bomo sledili Božjemu vodstvu ali satanovemu šepetu; ali se bomo prepustili zveri, ki se je prebudila v nas ali v našem bližnjem ali pa se izročili angelskemu varstvu; ali nas bodo naša dejanja zasužnjila ali pa osvobodila. Postni čas, v katerega smo stopili v sredo na Pepelnico, nas vabi, da bi se odločali za dobro – da bi se spreobrnili – da bi se obrnili od zla k dobremu; da bi se obrnili k Bogu. Da bi poslušali Božji glas, ki odzvanja v nas in sprejeli milost, ki nam je na razpolago ter se osvobodili vsega, kar nas oddaljuje od Boga, od naših bližnjih in od miru v naših srcih. K temu nas vabi tudi Jezus po današnjem odlomku evangelija. Prisluhnimo njegovim besedam in sledimo njegovemu zgledu!



Luka Mihevc

4. POSTNA NEDELJA – B / 2018



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu:

»Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,

tako mora biti povzdignjen Sin človekov,

da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.

Bog je namreč svet tako ljubil,

da je dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil,

ampak bi imel večno življenje.

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil,

ampak da bi se svet po njem rešil.

Kdor vanj veruje, se mu ne sodi;

kdor pa ne veruje, je že sojen,

ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina.

Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet

in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč,

kajti njihova dela so bila hudobna.

Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči,

da se ne bi razkrila njegova dela.

Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči,

da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«



(Jn 3, 14-21)



Drage sestre in dragi bratje!

Odlomek evangelija, ki smo ga pravkar slišali, vsebuje enega najpomembnejših stavkov Svetega pisma, ki je eno temeljnih razodetij Boga človeku in ena od bistvenih resnic krščanske vere. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Če človek te besede vzame zares, ga spremenijo. Zavest ljubljenosti namreč naredi človeka drugačnega, boljšega. Apostol in evangelist Janez, ki je zapisal evangelij, katerega odlomek smo slišali, v svojih zapisih sebe ni označeval z imenom Janez, ampak z vzdevkom »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. S tem ni hotel reči, da ga je imel Jezus rajši kot druge apostole, ampak da je sebe doživljal kot ljubljenega od Jezusa. To mu je pomagalo vztrajati pod križem, ko so se vsi drugi apostoli razbežali in potuhnili. To mu je pomagalo v križu videti blagoslov in ne prekletstvo, rešitev in ne pogubo, življenje in ne smrt. To mu je pomagalo v temi človeškega sovraštva videti luč Božje ljubezni.

Bog nam je dokazal svojo ljubezen s tem, ko je postal človek, eden izmed nas, za nas trpel in za nas dal svoje življenje, da bi nas rešil. In s tem upravičil svoje ime. Ime Jezus namreč pomeni »Bog rešuje«.

Božji dokaz ljubezni do nas nam govori, da se prava ljubezen izkaže v trpljenju. Prava ljubezen ne izpuhti, ko je soočena s trpljenjem. Prava ljubezen ne izgubi bitke s sebičnostjo.

Naj je bo čim več v našem življenju!

Luka Mihevc

7. VELIKONOČNA – leto B / 2018



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil:

»Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal,

da bodo eno kakor midva.

Dokler sem bil z njimi,

sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal.

Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil,

razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo.

Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu,

da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja.

Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil,

ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.

Ne prosim, da jih vzameš s sveta,

ampak da jih obvaruješ hudega.

Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.

Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.

Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal med svet,

in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«



(Jn 17, 11b-19)





Drage sestre in dragi bratje!

Preden je Jezus za nas trpel, umrl, vstal od mrtvih in odšel v nebeško slavo, je molil. V delu molitve, ki smo jo pravkar slišali v odlomku evangelija, je molil za svoje učence. Ne samo tiste učence, ki so bili takrat z Njim, ampak za svoje učence vseh časov. Torej tudi za nas. Kristjani smo, kot pove že naše ime, Kristusovi učenci. To pomeni, da se od Njega učimo, da mu sledimo, da se mu trudimo biti podobni. Tudi tako, da imamo zdravo distanco do sveta, v katerem živimo. »Nikar se ne prilagajajte temu svetu,« nas svari Bog po apostolu Pavlu, »ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Jezus v molitvi pravi za svoje učence, torej tudi za nas: »Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta.« Nemogoče je biti kristjan in živeti tako, kot nam narekuje ta svet. Če hočemo živeti tako, kot nam v naše dobro narekuje Bog, ne moremo živeti tako, kot nam narekuje miselnost tega sveta. Bog nam daje zapovedi, da bi nam pomagal živeti tako, kot je dobro za nas, naše bližnje in stvarstvo. Po Jezusovih besedah je ključ za razumevanje in pravilno izpolnjevanje Božjih zapovedi ljubezen. Gonilna sila v tem svetu pa je ravno njeno nasprotje, sebičnost.

Zato Jezus pravi, da njegovi učenci nismo od sveta. In zato nas pošilja ravno v ta svet, da bi ga spreminjali. Da bi mu ponudili alternativo. To je naša naloga. Da jo bomo uspešno izpolnjevali, pa moramo začeti pri sebi.



Luka Mihevc

BINKOŠTI – leto B / 2018



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem:

»Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta,

Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni;

in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.

Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.

Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico,

ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal,

in oznanjal vam bo prihodnje reči.

Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.

Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel:

Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«



(Jn 15, 26-27; 16, 12-15)





Drage sestre in dragi bratje!

Ljudje so od nekdaj omejevali Boga s svojimi predstavami o njem. Predstavljali so si ga (ali so si jih) kot nekakšnega supermana – človeka z nadnaravnimi močmi. Jezus nas opozarja, da Bog presega nas, naš razum in naše predstave o njem. Edini, ki nam lahko kaj pove o Bogu, je Bog sam. Med drugim nam je razodel, da je Bog občestvo treh Oseb, čeprav je en sam. Nedoumljivo naši logiki. Božje osebe nam je Jezus predstavil kot Očeta, Sina in Svetega Duha. Prva Božja Oseba, Oče, se nam je razodel kot Stvarnik vsega, kar obstaja. Druga Božja Oseba, Sin, se nam je razodel kot naš Odrešenik. Bog, ki je postal človek, eden izmed nas, da bi nas osvobodil greha in smrti. Stoletja pred svojim rojstvom je bil po preroku napovedan z imenom Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Rodil, živel in umrl je kot človek. Ker pa je hkrati Bog, je zmagal v boju z zlom. Zlomil je moč greha in smrti, da nimata več zadnje besede v našem življenju. Iz groba je vstal kot novi človek, človek po Stvarnikovi zamisli. Tretja Božja Oseba, Sveti Duh, pa je najbolj skrivnostna. Čeprav nam je v resnici najbližje. Če je Oče Bog nad nami, Sin Bog z nami, je Sveti Duh Bog v nas. V današnjem odlomku evangelija ga Jezus imenuje Tolažnik in Duh resnice, ki pričuje o njem, nas uvaja v resnico in nam oznanja prihodnje reči. Kakor nekoč apostoli smo bili tudi mi po krstu in birmi napolnjeni z njegovo močjo. Ta pa lahko deluje v nas in po nas samo, če ji to omogočimo. Bog namreč želi, da smo svobodni. Da se sami odločimo zanj. Da smo njegovi sodelavci, ne njegove marionete.

Današnji praznik nas vabi, da se odpremo Duhu, ki nam ga pošilja Jezus in s svojim privoljenjem sprostimo Njegovo moč, ki je v nas, da bo delovala v našem življenju in življenju naših bližnjih. Potem bomo lahko dosegli cilj, ki nam ga je omogočil doseči Jezus s svojo smrtjo, vstajenjem in vnebohodom.



Luka Mihevc
23. NEDELJA MED LETOM – leto A



Iz svetega evangelija po Mateju.

   

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem:

»Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvári na štiri oči.

Če te posluša, si pridóbil svojega brata.

Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva,

da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič.

Če jih ne posluša, povej Cerkvi.

Če pa tudi Cerkve ne posluša,

naj ti bo kakor pogan in cestninar.

Resnično, povem vam:

Kar koli boste zavezali na zemlji, bo zavezano v nebesih,

in kar koli boste razvezali na zemlji, bo razvezano v nebesih.

Resnično, povem vam tudi:

Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji,

ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih.

Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu,

tam sem jaz sredi med njimi.«



(Mt 18, 15-20)





Drage sestre in dragi bratje!

Ena od ovir pri izpolnjevanju naše dolžnosti oznanjevanja evangelija (kar je dolžnost vsakega kristjana) je želja, da ne bi izstopali in želja, da bi bili vsem všeč. Skratka, da bi bili brez barve, vonja in okusa. Vendar je naš Učitelj in Vzornik, Jezus Kristus, pravo nasprotje tega. On niti približno ni brez barve, vonja in okusa, s svojimi besedami in dejanji je vedno izstopal in veliko ljudem ni bil všeč. In na to pot kliče tudi nas.

Po svoji besedi nas danes opozarja, da smo odgovorni drug za drugega. »Če tvoj brat greši, pojdi in ga posvari na štiri oči«, smo slišali. To ni ravno lahko. Če kdo od naših bližnjih dela očitno napako, je »zaradi ljubega miru« lažje zamižati in stisniti zobe, kot pa tvegati spor. Ali pa je lažje o tem pripovedovati drugim. Vendar nam Bog po svoji besedi v Svetem pismu govori, da nimamo pravice biti brezbrižni do drugih, kot jih tudi nimamo pravice obsojati in opravljati. Imamo pa dolžnost, da zanje skrbimo – tudi z opominjanjem. Seveda pa je za to potrebno prej izpolnjevati določene pogoje.

Prvič: drugega nimamo pravice opominjati, če smo sami enaki ali še slabši. Jezus je jasen: Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Hinavec! Odstrani najprej bruno iz svojega očesa, šele nato boš tako razločno videl, da boš lahko odstranil iver iz očesa svojega brata. Ali kot pravi rek: Vsakdo naj najprej pred svojim pragom pomete.

Drugič: za opominjanje drugih moramo biti najprej toliko zreli, da smo tudi sami pripravljeni sprejeti opomine drugih. Nihče ni brez napak. Prav vsak kdaj potrebuje opomin. Opominjanje mora biti način medsebojne pomoči.

Tretjič: motiv za opominjanje mora biti ljubezen. Drugega lahko opomnimo samo, če ga imamo radi in ker ga imamo radi. Ljubezen namreč bližnjemu ne prizadene hudega, kot smo slišali apostola Pavla v drugem berilu, ampak mu želi dobro. Samo dobronamerni opomin ima lahko pozitivni učinek. Samo dobronamerni opomin lahko drugega dvigne in ne potolče. Če je motiv za opomin napuh, jeza, odpor ali celo sovraštvo, se stvar le še poslabša.

In zadnjič: opomin mora biti najprej izrečen »na štiri oči«. Šele če je to neuspešno, poiščemo pomoč tudi pri drugih.

Zlasti pa ne smemo pozabiti Nanj, ki je vir vsega dobrega, saj je po Njegovih besedah sredi med tistimi, ki so zbrani v Njegovem imenu. Naj nam Njegova navzočnost vedno vliva pogum in moč, ki ju vsi potrebujemo za življenje v odgovornosti in ljubezni do Boga, bližnjih in sebe.       

        

                                       Luka Mihevc

26. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Janez rekel Jezusu:

»Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove,

in smo mu branili, ker ni hodil za nami.«

Jezus pa je rekel:

»Ne branite mu!

Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu

in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas.

Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi

‑ resnično, povem vam ‑ zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.«

»Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame,

bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.

Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!

Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje,

kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj.

Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj!

Bolje je zate, da prideš hrom v življenje,

kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino.

Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni!

Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo,

kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino,

kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«



(Mr 9, 38-43.45.47-48)





Drage sestre in dragi bratje!

V svojem zemeljskem življenju je bil Jezus Jud iz prve polovice 1. stoletja – in ne Slovenec iz prve polovice 21. stoletja. Med enim in drugim je velika razlika. Slovenci 20. in 21. stoletja se od Judov 1. stoletja razlikujemo ne samo po narodnosti in času, v katerem živimo, ter po zgodovinskih okoliščinah tega časa, ampak tudi po jeziku, kulturi, družbeni ureditvi, izkušnjah, znanju, mentaliteti, prioritetah, načinu življenja, načinu razmišljanja, načinu izražanja …

Zato lahko Slovenec 20. in 21. stoletja razume Juda iz 1. stoletja samo, če pozna ta okvir. Kar je skoraj nemogoče. Torej lahko zaključimo, da je Jud iz 1. stoletja za nas danes nerešljiva uganka.

K sreči Jezus ni samo Jud iz 1. stoletja. Ker ni samo človek. Zato je vedno aktualen. Njegove besede so nadčasovne in nadkulturne. Njegovo sporočilo ni samo subjektivno, ampak objektivno, saj izraža resnico. »Moja beseda je resnica«, nam pravi.

Kljub temu je treba upoštevati, da se je Jezus v komuniciranju s svojimi rojaki in sodobniki prilagodil njihovemu okvirju. Kar lahko nas danes malo zmede in zavede. Jezusovo figurativno izražanje, ki je bilo njegovim rojakom in sodobnikom jasno, lahko mi danes razumemo popolnoma narobe. Današnji odlomek evangelija je dober primer.

Če bi Sveto pismo brali tako, kot islamski skrajneži berejo Koran, bi si lahko začeli kar sekati dele telesa.

Vendar nas Jezus seveda ne poziva, naj pohabimo sami sebe. Človeško telo je, kot beremo v Svetem pismu, ustvaril Bog, in je po krstu tempelj Svetega Duha. Zato je dobro, lepo, sveto.

Jezus nam tudi ne sporoča, da nas lahko deli našega telesa pohujšajo, vodijo v greh. Ob neki drugi priložnosti je namreč dejal: »Iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštvo, pohlep, hudobija, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« Pohujšuje, vodi v greh, nas torej naše srce. Srce, ki za Juda iz 1. stoletja pomeni to, kar za nas danes (po znanju iz biologije) pomenijo možgani. Naše oči, jezik, roke in noge vodijo naše misli. Tam se vse začne. Tam se začnejo naše odločitve in dejanja, ki nas res pohujšujejo, kvarijo. Jezus nas vzpodbuja, da se odpovemo temu.

Prav je, da vsak pri sebi presodi, kaj je tisto, kar ga dela boljšega, in kaj je tisto, kar ga dela slabšega. Slednje je bolje odstraniti. Tisto, kar človeka dela slabšega, ga namreč dela tudi nesrečnega. Dolgoročno.

Blaženi Anton Martin Slomšek je dejal: »Sad krščanskega življenja je mirna vest, veselo srce, po smrti pa večno veselje, kjer bo Jezus svojim stoterno povrnil, kar so na tem svetu zaradi njegovega imena hudega pretrpeli. Poglejte, pred nami stoji smrt ali večno življenje, lahko si izvolimo.«





                                           Luka Mihevc

















Za konec:

Slomšek je dejal: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.« Če bomo te besede sprejeli za vodilo, nas ne bodo mogli ogroziti nobeni begunci, migranti ali teroristi.

23. NEDELJA MED LETOM – leto B – 2015



Iz svetega evangelija po Marku.



Tisti čas je Jezus odšel iz pokrajine Tira

in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru,

po sredi pokrajine Deseteromestja.

Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril,

in ga prosili, da bi položil roko nanj.

Vzel ga je k sebi, stran od množice,

mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika.

Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel:

»Efatá!« to je ›Odpri se!‹

In takoj so se mu odprla ušesa,

razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril.

Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo;

toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali

in nadvse začudeni so govorili:

»Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«



(Mr 7, 31-37)





Drage sestre in dragi bratje!

Evangelisti, ki poročajo o Jezusovem delovanju, so večkrat zapisali: »Glas o njem se je razširil…« Jezus je pri sodobnikih vzbujal pozornost. Zaradi svojih besed, še bolj pa zaradi svojih dejanj. Predvsem tistih, ki jih imenujemo čudeži, evangelisti pa tudi znamenja. Kažejo namreč to, kdo je Jezus. Kažejo, da je On uresničitev prerokb, ki so nastale stoletja pred Njegovim rojstvom. Eno od njih smo slišali v prvem berilu. Bog je spregovoril po preroku Izaiju, ki je živel v 8. stoletju pred Kristusom: »Glejte, vaš Bog! … on prihaja, da vas reši! Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal.« Vse to se je začelo uresničevati z Jezusom. Poročilo o enem od teh dogodkov smo slišali v odlomku evangelija. Pozornost nam lahko med drugim vzbudi tudi to, da je Jezus naročil očividcem, naj nikomur ne povejo, kaj se je zgodilo. Zakaj? Pred približno dvema mesecema, na 15. nedeljo med letom, smo v odlomku evangelija slišali, kako je Jezus poslal učence oznanjat. Razlika med tistim dogodkom in tem, o katerem smo slišali danes, je v tem, da so očividci ozdravitve gluhonemega očitno spadali med tiste ljudi, ki so Jezusa z veseljem sprejeli kot prerokovanega Odrešenika, vendar so si ga malo po svoje predstavljali. Pričakovali so kralja in vojskovodjo, ki jim bo prinesel blaginjo. Ki bo odpravil vse njihove težave. Pričakovali so raj na zemlji. Vendar Jezus ni prinesel raja na zemljo. Ta ni mogoč, naj si ga še tako želimo. Če si ga želimo in ga pričakujemo, smo pomilovanja vredni utopisti, sanjači. Če pa ga poskušamo na silo uresničiti, postanemo zločinci, kot nam je znano iz zgodovine. Raj na zemlji ni mogoč. Gosenica ne more leteti, tudi če si želi. Najprej se mora zapreti v krsto, ki ji rečemo buba. V grob, iz katerega bo vstala kot nekaj navidez novega, a v resnici prenovljenega, spremenjenega. Šele potem se ne bo več plazila, pač pa letela.

Prerokba, ki smo jo slišali v prvem berilu, ne govori samo o Jezusovem zemeljskem delovanju, ampak tudi o naši prihodnosti. O novem življenju, ki nam ga je omogočil Jezus. Ki pa ne bo na tej zemlji. V zemeljskem življenju smo gosenice. Metulji bomo v nebeškem.



                                           Luka Mihevc

POVIŠANJE SV. KRIŽA – 2014



Iz svetega evangelija po Janezu.



Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu:

»Nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov.

Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi,

tako mora biti povzdignjen Sin človekov,

da bi vsak, kdor vanj veruje, imel večno življenje.

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,

da bi se nihče ne pogubil, kdor veruje vanj, ampak imel večno življenje.

Bog namreč ni poslal Sina na svet, da bi svet obsodil,

temveč, da bi svet po njem zveličal.«



(Jn 3, 13-17)





Drage sestre in dragi bratje!

V odlomku evangelija, ki smo ga pravkar slišali, je eden najpomembnejših stavkov Svetega pisma, ki vsebuje eno temeljnih razodetij Boga človeku in ena od bistvenih resnic krščanske vere. »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Če te besede vzamemo zares, nas morajo spremeniti. Zavest ljubljenosti namreč naredi človeka drugačnega, boljšega. Apostol in evangelist Janez, ki je zapisal evangelij, katerega del smo slišali, v svojem evangeliju običajno sebe ni omenjal z imenom, ampak z vzdevkom »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. S tem ne sporoča, da ga je imel Jezus rajši kot druge apostole, ampak da je sebe doživljal kot ljubljenega od Jezusa. To mu je pomagalo vztrajati pod križem, ko so se vsi drugi apostoli razbežali in potuhnili. To mu je pomagalo v križu videti blagoslov in ne prekletstvo, rešitev in ne pogubo, življenje in ne smrt. To mu je pomagalo v temi človeškega sovraštva videti luč Božje ljubezni.

Bog nam je dokazal svojo ljubezen s tem, ko je postal človek, eden izmed nas, ter daroval svoje življenje namesto našega. In s tem upravičil svoje ime. Ime Jezus namreč pomeni »Bog rešuje«.

Ko je iz ljubezni do nas postal človek, eden izmed nas, je sprejel nase tudi trpljenje, ki prej ali slej zaznamuje življenje vsakega človeka. Ni bežal pred njim, ampak se je z njim soočil. Še več! Trpljenje, ki se je končalo s smrtjo na križu, je izbral za sredstvo našega odrešenja. Prav s trpljenjem se je najgloblje povezal z nami. In trpljenje, kot pravi sam, lahko tudi nas pripelje do Njega. »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj«, pravi. Od nas ne pričakuje, da se odpovemo svoji identiteti, kot bi lahko kdo razumel Njegove besede, ampak da se odpovemo sebičnosti, ki je nasprotje ljubezni. Jezusovo trpljenje za nas je znamenje Njegove ljubezni do nas. Samo po sebi je trpljenje sicer zlo. Kot nam je znano iz Svetega pisma, je zlo posledica nasprotovanja Bogu. Vendar Bog zla ne uničuje. On je Ljubezen in ne Maščevanje. On je Stvarnik in ne Uničevalec. Zato zla ne uničuje, ampak ga spreminja v dobro. Njegovo soočanje z zlom nas vabi k posnemanju. Da tudi mi iz svojega trpljenja naredimo nekaj dobrega. Da ga ne odrivamo od sebe, ne bežimo pred njim, ampak ga sprejmemo. Mu damo smisel. Ga spremenimo v znamenje ljubezni.

Gospod nas danes vabi, da križ svojega življenja spreminjamo iz simbola trpljenja in smrti v simbol ljubezni, odrešenja in življenja. On, ki je naš tovariš v trpljenju, je pri tem naš zgled in naša pomoč.



Luka Mihevc, župr.


ØV torek (1. 10.) se bo v pastoralnem središču Sv. Jožefa nad Celjem začel katehumenat – priprava odraslih na prejem zakramentov. Več lahko preberete na oglasni deski.



ØV petek (4. 10.) dopoldan bom bolnikom po domovih prinašal sv. obhajilo.



ØOd petka zvečer do sobote zvečer bodo na Sv. Križu nad Belimi Vodami tri tedne zapored duhovne vaje za letošnje pripravnice in pripravnike na prejem zakramenta sv. birme vseh treh velenjskih župnij. Podpirajmo jih z molitvijo!



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistil našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani z Ljubljanske ceste. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.


26. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus rekel farizejem:

»Živel je bogataš.

Oblačil se je v škrlat in dragoceno tkanino

ter se dan na dan sijajno gostil.

Pri njegovih vratih pa je lęžal revež,

ki mu je bilo ime Lazar in je imel polno ran po telesu.

Rad bi se najedel tega, kar je padalo z bogataševe mize,

pa so le psi prihajali in lizali njegove rane.

Revež je umrl in angeli so ga odnesli v Abrahamovo naročje.

Tudi bogataš je umrl in so ga pokopali.

In ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil oči

in od daleč videl Abrahama in Lazarja v njegovem naročju.

Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja,

da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik,

kajti strašno trpim v tem plamenu.‹

Abraham mu je rekel:

›Otrok, spomni se, da si v življenju dobil svoje dobro,

Lazar pa prav tako húdo;

zdaj je on tukaj potolažen, ti pa trpiš.

Vrh tega je med nami in vami velik prepad,

tako da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo,

pa tudi od tam se ne da priti k nam.‹

Nato mu je bogataš rekel:

›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta.

Imam namreč pet bratov;

naj jih posvarí, da tudi oni ne pridejo v ta kraj mučenja!‹

Abraham mu je dejal:

›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹

Bogataš pa mu je odvrnil:

›Ne, oče Abraham,

temveč če pride kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili.‹

On pa mu je dejal: ›Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov,

se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih.‹ «



(Lk 16, 19-31)





Drage sestre in dragi bratje!

Božja beseda je vedno aktualna, pa čeprav je stara nekaj tisoč let. Prepričan sem, da je marsikdo v bogatašu iz današnjega odlomka evangelija prepoznal kakšnega tajkuna ali predsednika uprave podjetja, o katerem mediji dnevno poročajo. Gotovo je kdo tudi v Lazarju prepoznal množico ljudi s poteptanim človeškim dostojanstvom, ki ni danes nič manjša kot kadar koli prej. Verjetno je kdo ob razpletu v Jezusovi zgodbi občutil vsaj zadoščenje, če ne že privoščljivosti. A ne smemo pozabiti, da nam Gospod po svoji besedi v Svetem pismu ne govori toliko o drugih ljudeh, kot o nas samih. In danes naš pogled usmerja v bogataša. Zanimivo – revež v današnjem evangeliju ima ime: Lazar. Eleazar v hebrejščini pomeni Bog pomaga, Bog prihaja na pomoč. Čeprav je slabo kazalo, se je izkazalo, da ima pravo ime. Bogataš iz evangelija pa je brez imena. Zakaj? Da ga lahko poimenujemo s svojim! »Z njim pa res nimamo nič skupnega!« boste rekli. Z njegovim bogastvom res ne. Saj to sploh ni pomembno. V podzemlju ni trpel muk zaradi svojega bogastva, kot tudi Lazar ni prišel v Abrahamovo naročje zaradi revščine. Nihče ne bo pogubljen zato, ker je nekaj imel in nihče ne bo rešen zato, ker nečesa ni imel. Zgolj sklepamo lahko, da je Lazar zaupal, da mu bo Bog res pomagal. O bogatašu pa vemo precej več. Vemo, da je bil v svoji sebičnosti povsem brezbrižen do drugih; slep in gluh za njihove potrebe. Oči, ušesa in usta je imel samo zase. Videl je le sebe, slišal le svoje potrebe, usta uporabljal zgolj za polnjenje svojega trebuha. Velik prepad, ki je v novem življenju zijal med njim in Lazarjem, je ustvaril sam že na tem svetu. In Gospod ga danes postavlja pred nas z vprašanjem: »Kam je usmerjen tvoj pogled? Vidiš le sebe ali tudi druge?«

Naša prihodnost je odvisna od naše sedanjosti.

                                           Luka Mihevc, župr.



Ø
Danes (22. 9.) popoldan bo v Novi Cerkvi pri Vojniku osrednje, vseslovensko praznovanje letošnje Slomškove nedelje. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sv. maša. Lepo vabljeni!



ØZ današnjo, Slomškovo nedeljo začenjamo novo veroučno leto. Vpis k verouku bo potekal v tem tednu po objavljenem urniku.



ØHvala vsem, ki ste včeraj očistil našo cerkev in okolico. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani iz Podkraja. Bog povrni!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.


25. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas je Jezus govóril svojim učencem:

»Živel je neki bogataš, ki je imel oskrbnika

in tega so mu zatožili, da zapravlja njegovo premoženje.

Poklical ga je in mu rekel:

›Kaj slišim o tebi?

Podaj obračun o svojem gospodarjenju,

ker ne boš več mogel biti moj oskrbnik.‹

Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi:

›Kaj naj storim, ker mi gospodar jemlje oskrbništvo?

Kopáti ne morem, beračiti me je sram.

Vem, kaj bom storil, da me bodo ljudje sprejeli v svoje hiše,

ko me bo gospodar razrešil oskrbništva.‹

Poklical je dolžnike svojega gospodarja, vsakega posebej.

In rekel je prvemu: ›Koliko si dolžan mojemu gospodarju?‹

Ta je rekel: ›Sto vrčev olja.‹

On pa mu je dejal:

›Vzemi svojo zadólžnico, brž sédi in zapiši: petdeset.‹

Spet drugemu je rekel: ›Koliko si pa ti dolžan?‹

Rekel mu je: ›Sto mernikov žita.‹

Dejal mu je: ›Vzemi zadolžnico in zapiši: osemdeset.‹

In gospodar je pohvalil krivičnega oskrbnika,

da je preudarno ravnal,

kajti sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši

kakor sinovi luči.

Jaz pa vam pravim:

Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mamonom,

da vas sprejmejo v večna bivališča, ko mámon poide.

Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem,

kdor pa je v najmanjšem krivičen, je krivičen tudi v velikem.

Če torej niste bili zvesti pri ravnanju s krivičnim mamonom,

kdo vam bo zaupal resnično dobrino?

In če niste bili zvesti pri tujem, kdo vam bo dal, kar je vaše?

Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema;

ali bo enega sovražil in drugega ljubil,

ali se bo enega držal in drugega zaničeval.

Ne morete služiti Bogu in mamonu.«



(Lk 16, 1-13)





Drage sestre in dragi bratje!

»Znajdi se!« je danes pogosto življenjsko vodilo. Tudi Jezus nas po svoji besedi, ki smo jo pravkar slišali, vabi k iznajdljivosti. Za zgled nam je postavil krivičnega oskrbnika. Seveda ne zaradi njegove krivičnosti, nepoštenosti in koristoljubnosti, pač pa preudarnosti, domiselnosti in skrbi za prihodnost. Kakor je bil krivični oskrbnik kot predstavnik otrok tega veka iznajdljiv v skrbi za materialno prihodnost, tako naj bi bili otroci prihodnjega veka ali otroci luči, kot smo imenovani v današnjem evangeliju, zaskrbljeni in iznajdljivi v skrbi za večno prihodnost. Kakor je bil krivični oskrbnik iznajdljiv v slabem, bi morali biti mi iznajdljivi v dobrem. V tem smislu lahko tudi krivičnega mamona, torej denar, materialne dobrine, ki jih danes mnogi postavljajo na mesto Boga v svojem življenju, uporabljamo v dobro. Pomembno pri tem je, komu služimo, komu smo zvesti, kje je naše srce. Z mamonom lahko Bogu izkazujemo zvestobo ali nezvestobo. Vsi smo oskrbniki. Od nas je odvisno, kakšni in kako bomo končali.

Blaženi Anton Martin Slomšek je bil dober oskrbnik. Zgledujmo se po njem!



                                          Luka Mihevc, župr.


Spoštovani uporabnik portala velenje-svetamarija.si!

 

Portal je trenutno v prenovi. Trudimo se, da bo kmalu postavljen v prenovljeni preobleki.

 

Za podrobnejše informacijenas kontaktirajte.

 

Ekipa portala


ØV torek (17. 9.) bo po sv. maši v veroučni učilnici srečanje svetopisemske skupine. Lepo vabljeni!



ØV soboto (21. 9.) bo v Stični tradicionalno srečanje slovenske katoliške mladine. Mladi se lahko prijavite v zakristiji.



ØPrihodnjo nedeljo (22. 9.) bo v Novi Cerkvi pri Vojniku osrednje, vseslovensko praznovanje letošnje Slomškove nedelje. Ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa sv. maša. Lepo vabljeni!



ØBl. Anton Martin Slomšek, ki goduje 24. septembra, je med drugim zavetnik katehetov, zato bomo s Slomškovo nedeljo začeli letošnje veroučno leto. Vpis k verouku bo potekal v tednu od 23. – 27. septembra po urniku, ki ga lahko preberete na oglasni deski ali spletni strani ali vzamete pred veroučno učilnico.



ØHvala gospodu ključarju, ki je včeraj sam čistil našo cerkev. Za čiščenje cerkve v soboto zjutraj ob 8.30 ste naprošeni župljani iz Kavč. Bog povrni!



ØNa novo pot svojega življenja je stopil naš župljan Franc Stajan iz Kavč. Molimo zanj in njegove domače!





Zaradi večjega števila mašnih namenov v naši župniji sta pri nekaterih sv. mašah z dovoljenjem g. škofa oznanjena dva mašna namena. Dar za drugi namen je oddan na Škofijski ordinariat Celje.



24. NEDELJA MED LETOM – leto C / 2013




Iz svetega evangelija po Luku.



Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki,

da bi ga poslušali.

Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili:

»Ta sprejema grešnike in jé z njimi.«

Tedaj jim je povedal tole priliko:

»Kdo izmed vas, ki ima sto ovac, pa izgubi eno od njih,

ne pusti devetindevetdesetih v puščavi

in gre za izgubljeno ovco, dokler je ne najde?

In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.

Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče:

›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹

Povem vam:

Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom,

ki se spreobrne,

kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi,

ki ne potrebujejo spreobrnjenja.

Ali: katera žena, ki ima deset drahem, če izgubi eno drahmo,

ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno ne išče,

dokler je ne najde?

In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter pravi:

›Veselite se z menoj, kajti našla sem drahmo, ki sem jo izgubila.‹

Povem vam:

Prav táko veselje bo vpričo Božjih angelov

nad enim grešnikom, ki se spreobrne.«

In rekel je: »Neki človek je imel dva sina.

Mlajši med njima je rekel očetu:

›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹

In razdélil jima je imetje.

Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj

in odpotoval v daljno deželo.

Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje.

Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota

in začel je trpeti pomanjkanje.

Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele,

ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje.

Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje,

pa mu jih nihče ni dal.

Šel je vase in dejal:

›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju,

jaz pa tukaj umiram od lakote.

Vstal bom in šel k očetu in mu rekel:

Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.

Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹

In vstal je ter šel k očetu.

Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil;

pritekel je, ga objel in poljubil.

Sin mu je rekel:

›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.

Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹

Oče pa je naróčil svojim služabnikom:

›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite!

Dajte mu prstan na roko in sandale na noge!

Pripeljite pitano tele in ga zakoljite ter jejmo in se veselimo!

Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível;

bil je izgubljen in je najden.‹

In začeli so se veseliti.

Njegov starejši sin pa je bil na polju.

Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples.

Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal:

›Kaj pa to pomeni?‹

Ta mu je rekel:

›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele,

ker se mu je zdrav vrnil.‹

Razjezil se je in ni hotel vstopiti.

Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal.

On pa je očetu odgovóril:

›Glej, toliko let ti služim

in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza,

pa mi še nikoli nisi dal kozliča,

da bi se poveselil s svojimi prijatelji.

Ko pa je prišel ta tvoj sin,

ki je z vlačugami uničil tvoje premoženje,

si mu zaklal pitano tele.‹

On pa je rekel:

›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.

Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba,

ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível,

ker je bil izgubljen in je najden.‹ «



(Lk 15, 1-32)

Drage sestre in dragi bratje!

Prilike o izgubljeni ovci, drahmi in sinu, ki smo jih pravkar slišali v odlomku evangelija, je Jezus povedal farizejem in pismoukom, ki so se zgražali nad njim, ker se je družil z grešniki. Sami so imeli do grešnikov drugačen odnos – takšen, da z njimi sploh niso imeli odnosa. Da bi sebe prišteli med grešnike, seveda niso pomislili. Jezus jim je s prilikami namignil, kakšen odnos ima do grešnikov Bog. Grešni človek je kot izgubljena ovca, izgubljena drahma ali izgubljeni sin. Bog pa je kot pastir, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo išče, dokler je ne najde. Je kot žena, ki prižge svetilko, pomete hišo in išče izgubljeno drahmo, dokler je ne najde. Je kot oče, ki ima sina tako rad, da mu dovoli oditi in ga zaskrbljen čaka, dokler se ne vrne. Pastirja, ženo in očeta med drugim povezuje potrpežljivost. Pastir je potrpežljivo iskal ovco, žena drahmo, oče je bil potrpežljiv s sinom in ga nato potrpežljivo čakal. Njihova potrpežljivost je bila nagrajena. Njihova žalost se je spremenila v veselje.

Danes obhajamo god Žalostne Matere Božje. Tudi Marijina žalost ob Jezusovem trpljenju in smrti se je spremenila v veselje.

Po današnjem odlomku evangelija nas Jezus med drugim vabi, da ne obupamo, ampak smo potrpežljivi – do drugih in sebe. Kakor je do vseh nas potrpežljiv On.



                                           Luka Mihevc, župr.



VEROUK V VEROUČNEM LETU 2013 / 2014





URNIK



1. razred: PONEDELJEK ob 16.45

________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

2. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 16.00

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

3. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 16.00

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

4. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 15.15

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

5. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 14.30

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

6. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 15.15

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

7. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 14.30

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

8. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 13.45

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

9. razred: SREDA ob 14.30 ali ČETRTEK ali PETEK ob 13.45

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________



ura /   dan

ponedeljek

torek

sreda

četrtek

petek

13.00-13.45











13.45-14.30

8. razred

8. razred



9. razred

9. razred

14.30-15.15

7. razred

7. razred

9. razred

5. razred

5. razred

15.15-16.00

6. razred

6. razred



4. razred

4. razred

16.00-16.30

2. razred

2. razred



3. razred

3. razred

16.45-17.15

1. razred













ØVpis k verouku za veroučence od 1. do 8. razreda bo potekal v tednu od 23. – 27. septembra po urniku!

ØOtroke prvega razreda pridite vpisat starši (ali drugi odrasli družinski člani). S sabo prinesite Krstni list (če je bil otrok krščen v drugi župniji) ali kopijo Krstne diplome ali Družinske knjižice.

ØOtroci, ki so že obiskovali verouk, se vpišejo sami, tako da prinesejo od staršev podpisano veroučno spričevalo.    


URNIK

1. razred: PONEDELJEK ob 16.45

________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

2. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 16.00

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

3. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 16.00

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

4. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 15.15

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

5. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 14.30

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

6. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 15.15

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

7. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 14.30

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

8. razred: PONEDELJEK ali TOREK ob 13.45

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

9. razred: ČETRTEK ali PETEK ob 13.45

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

ura /   dan

ponedeljek

torek

sreda

četrtek

petek

13.00-13.45

13.45-14.30

8. razred

8. razred

9. razred

9. razred

14.30-15.15

7. razred

7. razred

5. razred

5. razred

15.15-16.00

6. razred

6. razred

4. razred

4. razred

16.00-16.30

2. razred

2. razred

3. razred

3. razred

16.45-17.15

1. razred

 

ØVpis k verouku za veroučence od 1. do 8. razreda bo potekal v tednu od 23. – 27. septembra po urniku!

ØOtroke prvega razreda pridite vpisat starši (ali drugi odrasli družinski člani). S sabo prinesite Krstni list (če je bil otrok krščen v drugi župniji) ali kopijo Krstne diplome ali Družinske knjižice.

ØOtroci, ki so že obiskovali verouk, se vpišejo sami, tako da prinesejo od staršev podpisano veroučno spričevalo.    

Great new costomer Bonus Bet365 read here.
View best betting by artbetting.net
Download Full Premium themes